ARTICLE AD BOX
Piše: Álvaro Peñas
Nedavni dogodki v Romuniji, vključno s preklicem volitev, so družbena omrežja napolnili s komentarji o bližnji preteklosti države, vse do dni, ko je nad vzhodno Evropo padla železna zavesa.
Med drugo svetovno vojno so Sovjeti uporabili Pavlovljeve teorije pogojnih refleksov za urjenje svojih bombnih psov. Živali so več dni stradali in nato hranili pod rezervoarjem pri prižganem motorju, tako da je pes hrup motorja povezoval s hrano. Ko je bil pod tankom, kjer je manj oklepa, se je aktiviral eksplozivni naboj na hrbtu psa in uničil tako žival kot sovražnikov tank.
Ljudje nismo psi, vendar je bila možnost ustvarjanja znanstvene metode za njihovo prevzgojo zelo privlačna ideja za dosežek komunističnega novega človeka: homo sovieticus. Koncept prevzgoje je bil izposojen od sovjetskega pedagoga Antona Semjonoviča Makarenka. Makarenko je umrl leta 1939, vendar je bila ena od njegovih teorij, tista o prevzgoji z mučenjem zapornikov, do potankosti vzeta v enem najbolj grozljivih dogodkov v zgodovini komunizma: »eksperiment Pitesti«, znan tudi kot »fenomen Pitesti«, ki se je odvijal v zaporu Pitesti v Romuniji med letoma 1949 in 1951.
Eksperiment Pitesti
“Poskus Pitesti je bil eno najgroznejših dejanj barbarstva v sodobnem svetu.”
– Aleksander Solženjicin
Romunija je bila tako kot ostale države pod sovjetskim nadzorom prizorišče divje represije proti vsem, ki bi lahko predstavljali grožnjo izgradnji socialističnega raja. Leta 1948 je novi režim ustanovil Securitate, da bi lovil državne sovražnike in zatrl vso opozicijo. Securitate je svoje delo opravljala s stalinistično predanostjo in od 617.000 romunskih političnih zapornikov, jih je 120.000 umrlo v romunskih gulagih in zaporih. Toda če bi morali dati ime komunističnemu terorju v Romuniji, bi bilo to Pitesti.
Leta 1949 so komunisti na romunskih univerzah izvedli kampanjo za novačenje študentov v partijo. Tiste, ki so zavrnili zaradi svojih političnih ali verskih prepričanj in tiste, ki so nekoč pripadali fašističnemu mladinskemu gibanju, so odpeljali v zapor v Pitestiju, da bi jih spremenili v dobre komuniste. Število žrtev poskusa se po ocenah zgodovinarjev giblje med 700 in 5000.
Pri izvedbi eksperimenta se je Alexandru Nikolski, vodja Securitate, oprl na Eugena Turcanuja, člana partije, ki je bil obtožen, da je nekoč pripadal fašistični stranki in bil zato obsojen na sedem let zapora. Turcanu je zbral skupino zapornikov in ustanovil Organizacijo zapornikov s komunističnimi prepričanji (ODCC), ki so postali prvi mučitelji v Pitestiju.
Prevzgoja s torturo
“Ko si rekel: ‘Še vedno verjamem v Boga’, si bil v petih minutah ves v krvi.”
-Roman Braga
Metoda uničevanja osebnosti jetnikov in njihovega spreminjanja v prave komuniste se je imenovala »razkrinkanje«. Zapornike so vsakodnevno podvrgli elektrošokom in brutalnemu pretepanju, dajali pa so jim tudi halucinogene droge. Toda mučenja niso izvajali samo pazniki, temveč tudi jetniki sami. Zabeleženi so primeri ožiganja s cigaretami, davljenja, lomljenja zob in puljenja nohtov. Mučenje je vključevalo tudi popolno sovraštvo do verskega prepričanja zapornikov; zaporniki so bili prisiljeni, da so sveta besedila pri recitiranju liturgije nadomestili z bogokletji in uporabili človeške iztrebke kot hostije za sveto obhajilo.
Poleg nenehnega mučenja so morali jetniki obiskovati predavanja politične indoktrinacije. Mučenje in indoktrinacija naj bi zapornike spremenila v poslušne komuniste v procesu »razkrinkanja«, ki je obsegal naslednje stopnje:
Prvi je bil »zunanje razkrinkanje«, pri katerem naj bi zaporniki razkrili vse, kar naj bi prikrili v prejšnjih zaslišanjih. Ni presenetljivo, da so si številni zaporniki izmislili zločine, da bi končali mučenje in dokazali svojo popolno zvestobo ODCC in komunistični partiji.
Sledilo je »notranje razkrinkanje«, pri katerem so morali mučeni izdati druge jetnike, razkriti imena tistih, ki so se dobro obnašali do njih ali celo tistih, ki so jim kakorkoli pomagali.
Tretjo stopnjo je sestavljalo javno ponižanje, »javno moralno razkrinkanje«, v katerem so bili zaporniki prisiljeni odpovedati se vsem svojim osebnim prepričanjem. Pazniki so zapornike »krstili« tako, da so jim glave namakali v vedra z urinom in iztrebki ter jih z neusmiljenim pretepanjem silili v bogokletje.
Končno so mučeni morali postati mučitelji in mučiti svoje sojetnike. Če so jetniki to nalogo zadovoljivo izpolnili, se je prevzgoja štela za uspešno; sicer, če so jetniki zavračali ali niso opravljali svoje vloge krvnikov z dovolj navdušenja, je bilo treba začeti znova.
Konec poskusa
“Poskušali so uničiti naše duše.”
-George Calciu
Natančno število zapornikov, ki so umrli zaradi mučenja eksperimenta, ni znano, čeprav večina zgodovinarjev govori o med 100 in 200 mrtvih.
Leto dni po začetku so bile komunistične oblasti zadovoljne z rezultati poskusa in sklenjeno je bilo, da ga izvedejo v drugih zaporih. 12. julija 1951 se je 67-letni zdravnik Ion Simionescu, ki je bil na prevzgoji, vrgel ob bodečo žico, da so ga stražarji ubili. Njegova smrt je bila objavljena in oblasti so sprožile “preiskavo”.
Nekdo je moral plačati in to zagotovo niso bili komunistični vladarji, ki so dovolili poskus. Turcanu in 21 drugim članom ODCC so sodili v tajnosti in jih 10. novembra 1954 obsodili na smrt. Poleg tega je sodišče po običajnih smernicah komunističnega pravosodja našlo neizpodbitne dokaze, da je bil poskus rezultat uspešne infiltracije ameriških agentov in fašistov železne garde v Securitate, z edinim ciljem diskreditacije romunske policije in komunistične partije.
Spomin na Pitesti
“Veliko naših ljudi je umrlo, veliko naših ljudi je ponorelo, a v nekaterih izmed nas je zmagalo dobro.”
-George Calciu
Šele leta 2014 so v četrti nekdanjega zapora odprli muzej, posvečen grozljivkam poskusa v Pitestiju, pozneje, leta 2023, pa so ga razglasili za spomenik. V spomin na žrtve vsak teden v največji sobi nekdanjega zapora in kraja najhujših mučenj poteka bogoslužje.
Obstaja tudi več dokumentarcev o tem, kaj se je zgodilo v Pitestiju, vključno z Alanom Hartwickom Beyond Torture: The Gulag of Pitesti (2007).
Nazadnje, Pitești: Eksperiment, ki je izšel leta 2022, je prvi film doslej, ki pripoveduje zgodbo o tem, kaj se je dogajalo v Pitestiju. Film, ki ga je režirala Victoria Baltag, je popolnoma neodvisen, saj nobena romunska državna ustanova ni hotela subvencionirati projekta. Iz tega razloga je trajalo 12 let dokumentiranja, snemanja in postprodukcije, preden je film izšel. Baltagova je v intervjuju o svojem filmu dejala:
“Kaj vemo o komunizmu? Zelo malo. […] Komunizem je povzročil največ žrtev v zgodovini človeštva, a kdo govori o tem? In koliko spomenikov zločinom komunizma poznamo?
Moj film je prispevek k spominu na grozote in ostudne trenutke romunskega komunizma. […] Zelo pomembno je poznati našo nedavno zgodovino – kot je bil eksperiment Pitesti –, da se iz nje kaj naučimo in zagotovimo, da se ne bo ponovila. Teh grozodejstev ne smemo pozabiti, da ne bo trpljenje teh ljudi zaman. ”
The post Pitesti: Romunska komunistična nočna mora prevzgoje in mučenja appeared first on Kulturni marksizem.