PISMA IZ LJUBLJANE: Globalni in lokalni svet

V zadnjih dneh je bila Ljubljana prežeta s prireditvami, v katerih se prepletata globalno in lokalno. To je postala že obča značilnost in potrjuje se upravičenost novega izraza glokalno, ki povezuje eno in drugo. Sprva se nam je to zdela malo preveč vsiljena in teoretična tujka, zdaj pa že vsakodnevno živimo kot lokalni in globalni ljudje.

Zadnjo nedeljo smo to doživeli v zgoščeni obliki. Podobno, kot se Trst ponaša z Barcolano, je tudi Ljubljana ponosna na svoj mednarodni maraton, ki se od 1996 vsako leto odvija na tretjo nedeljo v oktobru. Mesto tako rekoč otrpne, saj je zaprto za avtomobilski prevoz, ulice in okolico pa napolnijo tekači vseh starosti z vsega sveta. Tudi letos je bilo nastopajočih krepko čez dvajset tisoč, od tega več tisoč iz tujine. Med zmagovalci je bilo do zdaj največ Afričanov (Etiopija, Kenija), a zmagovali so tudi Slovenci, Rusi, Ukrajinci, Italijanka in drugi. Ljubljanski maraton ima zaradi davne antične reference v stari Grčiji univerzalni značaj, ohranja pa tudi lokalno krajevno posebnost, saj se tekaška trasa navezuje na Pot spominov in tovarištva, ki ohranja uporniško tradicijo in spomin na okupacijo mesta med drugo svetovno vojno, ko je bila Ljubljana obdana z bodečo žico. Šport, kultura in umetnost so tiste dejavnosti, ki se na svoj način upirajo vsakršni obliki omejevanja, tudi ko imamo navidezno izobilje in svobodo. Pri tem se moramo vprašati, kakšna je postala naša formalna svoboda?

To nedeljo smo se spomnili še enega skupka univerzalnega in skoraj intimnega, osebno lokalnega. Po cerkvenem koledarju smo namreč obhajali misijonsko nedeljo, ko poudarjamo vlogo tistih, ki se trudijo, da bi miroljubno oznanilo evangelijev posredovali vsem ljudem na svetu, posebno tistim, ki takšnega oznanila morda niso prejeli. Da stvari niso preproste in da trgovanje z besedami, kar sta lahko tako molitev kakor diplomacija, še nista dovolj, da bi si izprosili mir in milost, ampak je potrebna iskrena in dobra vera, pa smo lahko slišali pri branju mašnih besedil.

V teh dneh se v Ljubljani končuje še en daljši in lokacijsko širši dogodek (odvijal se je tudi v Kranju in Celju), ki ga lahko povežemo z našo rdečo nitjo globalnega in lokalnega. Prihodnjo nedeljo se bo s sklepnim predavanjem ter vodstvom po razstavi v galeriji ŠKUC sklenil vsakoletni mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk. Pobuda za to prireditev, na kateri nastopajo številne avtorice iz različnih držav in se neprekinjeno odvija že 31 let, se je rodila leta 1994. V takratnem družbenem kontekstu, kmalu po padcu Berlinskega zidu, zlomu socializma v vzhodni Evropi, razpadu Jugoslavije in Sovjetske zveze ter ob nastopu agresivnega neoliberalizma in kapitalizma, prevladi interneta, digitalni komunikaciji in vse večji individualni obliki življenja, so se pod vprašaj postavile tudi pridobitve na intimnem polju ženskih pravic, pridobljenih v sedemdesetih letih.

Festival, ki zajema umetniške, teoretske in aktivistične prakse (filmi, razstave, predavanja, gledališke igre ter statični nastopi v živo), si je za cilj postavljal javno priznanje ženske umetnosti, kar v preteklosti ni bilo samoumevno, kakor nam o tem priča tudi lepa biografska knjiga o tržaški rojakinji in odlični slikarki Eldi Piščanec (doma iz Rojana), ki jo je napisala Metka Pekle (Mladinska, knjiga 2024). Drugi namen festivala pa je bil bolj aktivistične narave in si je prizadeval za uveljavitev enakopravnosti obeh spolov in legitimno priznanje spolnih izbir v življenju. Mlajše kuratorke in umetnice danes priznavajo, da so se ti nameni v precejšni meri uresničili. V treh desetletjih so se poudarki ženskega gibanja tudi nekoliko spremenili in danes se ob socialnih in spolnih pravicah uveljavlja vse bolj zavzet ekofeminizem, pa seveda kritika nasilja kapitala, ki nastopa v obliki spremenjene patriarhalne logike, tudi če jo izražajo ženske političarke.

Vse lepo in prav. Zadrege pa se danes kažejo še drugače. Poleti sem bral knjigo Zaton želje - Zakaj se svet odpoveduje spolnosti (Il declino del desiderio, 2022), ki jo je napisal Luigi Zoja. Spolnost je sicer povsod prisotna, le tam, kjer naj bi bila, v zakonski spalnici, jo je vedno manj. Gre za resno študijo, ob kateri se ne moremo nasmehniti. Je to še ena potrditev, da naš zahodni svet - zahaja? Zlom ZDA, ki smo mu priča, je prvi glasnik tega procesa.