Petrol prodal 30 milijonov litrov goriva Italiji

V zadnjih dneh marca 2026 so se po Sloveniji razširile dolge kolone na bencinskih črpalkah. Na številnih Petrolovih servisih, zlasti v Beli krajini, na Gorenjskem, Koroškem in v notranjosti, je zmanjkalo dizelskega goriva.

Kmetje so ostali brez goriva za spomladanska dela, vozniki tovornjakov so čakali ure, navadni državljani pa so se spraševali, ali se ponavlja kakšna stara zgodba o pomanjkanju. Vlada Roberta Goloba je reagirala odločno: sprostiti je morala 30 milijonov litrov dizla iz državnih blagovnih rezerv – prvič v zgodovini v takšnem obsegu. Uvedla je omejitve točenja (50 litrov za fizične osebe, 200 za pravne), aktivirala Slovensko vojsko za prevoz goriva in začasno liberalizirala cene na avtocestah.

Hkrati so se po družbenih omrežjih in medijih razširile ostre obtožbe: da je Petrol v tem kritičnem obdobju prodal ravno okoli 30 milijonov litrov goriva Italiji ali da je dovolil masiven odtok čez mejo, medtem ko doma nastajajo prazne črpalke. Petrol in vlada uradno vztrajata, da sistemskega pomanjkanja ni, da so skladišča polna in da gre zgolj za logistične težave zaradi sunkovitega povečanega povpraševanja – bencinskega turizma iz Avstrije in Italije, panike, zalogovnega točenja kmetov in voznikov.

A vprašanje, ki visi v zraku in ga nihče ne postavi dovolj glasno, je preprosto: Kaj pa Slovenci?

Petrol je največji trgovec z gorivi v državi, v kateri ima država prek SDH pomemben lastniški delež. Ko so cene zaradi regulacije in znižanih trošarin postale občutno nižje kot pri sosedih, se je zgodilo to, kar se vedno zgodi pri umetno nizkih cenah: naval tujcev. Italijani in Avstrijci so množično točili v Sloveniji. Ko je Italija znižala svoje trošarine in cene padle za okoli 25 centov, se je pritisk delno umiril – a škoda je bila že narejena.

Vlada zdaj prst kaže na Petrol: da ima največje težave z logistiko, da Mol obvladuje situacijo bolje, da je Petrol prepočasen pri razvozu… Petrol odgovarja, da povpraševanje presega zmogljivosti cistern in da ni sistemskega pomanjkanja. Oba sta delno v pravu, a oba zamujata bistvo.

Če je v času, ko doma nastajajo kolone in kmetje obupujejo, Petrol res dovolil ali izvedel velik izvoz (ali celo »posodil« gorivo tujim partnerjem), potem gre za klasičen primer, kjer dobiček in regionalni trg prevladata nad domačim interesom. Številka 30 milijonov litrov je sumljivo enaka količini, ki jo je vlada morala sprostiti iz rezerv. Če je to res, je to ne le slabo časovno usklajeno – to je politično in poslovno nesprejemljivo.

• Vladna cenovna politika je ustvarila umetni dumping, ki je privabil turizem in destabiliziral trg. Ko se svetovne cene dvignejo (zaradi napetosti na Bližnjem vzhodu in drugih dejavnikov), se mehanizem sesuje.
• Petrolova logistika se že leta kaže kot šibka točka. Zanašanje na zunanje prevoznike in pomanjkanje proaktivnosti pri zaščiti domačega trga (omejitve za tuje registracije, višje cene za tranzit ipd.) ni nova težava.
• Državne rezerve so bile sproščene z jasno prepovedjo izvoza – kar samo potrjuje, da se oblasti zavedajo tveganja odtoka goriva čez mejo.

Namesto da bi v normalni, suvereni državi prioriteta vedno bila domači potrošnik – kmet, obrtnik, voznik, družina –, se zdi, da smo Slovenci spet na koncu vrste. Najprej tuji vozniki z izkoriščanjem nizkih cen, potem regionalni poslovni interesi Petrola, šele na koncu pa mi, ki plačujemo davke in financiramo rezerve.

Kaj pa Slovenci?

Zakaj moramo mi čakati v vrstah, medtem ko se gorivo »izliva« čez mejo? Zakaj moramo gledati, kako vlada kliče vojsko in sprošča strateške rezerve, namesto da bi podjetja in oblast že vnaprej postavili jasne mehanizme zaščite domačega trga? Zakaj je vedno tako, da se v kriznih trenutkih najprej spomnimo na »logistiko« in »povečano povpraševanje«, šele potem pa na odgovornost?

Dokler ne bomo dobili popolne transparentnosti o izvozu, maržah in odločitvah v tem obdobju, bo sum ostal. In upravičen. Slovenija ni kolonija ali tranzitna cona za tuje voznike in tuje interese. Čas je, da se vprašamo: kdaj bomo končno postavili Slovence na prvo mesto pri lastnih strateških dobrinah?

Brez odgovornosti, brez jasnih prioritet in brez politične volje za zaščito domačega trga bomo še naprej gledali enake prizore: prazne črpalke doma in zadovoljne sosednje črpalke čez mejo.