Peter Avsenik: »Končno si nekdo upa stvari poimenovati s pravimi izrazi.«

Naš tokratni sogovornik je prepoznavno novinarsko ime, ki se je kalil na Demokraciji, TVS3, na Info TV in STA, zadnja leta pa ga lahko spremljamo v informativnem programu Planet TV in kot novinarja Domovine. Rad se ukvarja tudi z glasbo. Svoja otroška leta je preživel v Koroški Beli, zdaj živi v Kranju. Tako kot vsi naši gostje rubrike Pod kožo smo vsi… je odgovarjal na dvanajst vprašanj, ki jih zastavimo vsem, ob koncu intervjuja pa še nekaj takih, ki so vezana na njegovo novinarsko delo.

Katera je tvoja najlepša lastnost?

Iskrenost.

Kaj je tvoja slabost?

Občasna zaletavost.

Kdo je tvoj vzornik / vzornica in zakaj? Tudi v novinarskih vrstah.

Vzornik je vsak, od katerega se (lahko) kaj pametnega in koristnega naučim. Tudi v novinarskih vrstah.

Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?

Glede na to, da sem iz dneva v dan bolj srečen, ta trenutek še prihaja.

Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Ne razmišljam prav veliko o teh stvareh, ampak skušam izkoristiti priložnosti za lepe stvari. Čas tega življenja je omejen.

Kdaj in kje si izgubil nedolžnost (katerokoli)?

Odgovor je enak prejšnjemu.

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska

predstava?

Knjiga Prosite in dano vam je, glasbenik Pat Metheny, film Kaznilnica odrešitve.

Poleg novinarstva je glasba Petrova velika ljubezen. Foto: Osebni arhiv Peter Avsenik.

Katera jed in pijača sta ti najljubši in katero jed sam rad pripraviš?

Zadnje čase tajska hrana, sicer pa nisem izbirčen, samo da je dobro. Tudi ko gre za pijačo. Kuhanje raje prepuščam tistim, ki se na to spoznajo.

Tvoj najljubši praznik je in zakaj?

Vsak dan, še posebej, kadar je poln navdiha, če je odlična družba, če zunaj sneži ali pa če je topel dan brez oblačka.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Tisto, kar najbolj ohranja okolje in pristno naravo. Ko to enkrat izračunajo, podpišem.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Skušam se osredotočati na priložnosti, ne na nevarnosti. V takšnem pristopu vidim rešitev tudi za največje nevarnosti.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenil?

Samo sebe. To pa itak počnem iz dneva v dan.

Pravijo, da mora vsak pravi Slovenec vsaj enkrat na Triglav. Peter je šel pa tudi do slona. Foto: Osebni arhiv Peter Avsenik.

Kot dolgoletni novinar na Planet TV in Domovini si tudi prejemnik častnega priznanja Boruta Meška za leto 2024 za posebne novinarske dosežke, pri čemer so izpostavili tvojo predanost novinarstvu, poglobljenost in širino. Kako gledaš na slovensko medijsko sceno? Kako na javno RTV?

Za priznanje Boruta Meška sem iskreno hvaležen. Hvaležen pa sem tudi za možnost, da lahko v življenju počnem tisto, kar mi je blizu, in da lahko od tega tudi živim. Ko gre za novinarsko sceno, se nočem spuščati preveč v klasične delitve, mislim pa, da je pojem neodvisnega novinarstva izmišljen. Ljudje hočeš nočeš živimo v soodvisnosti; vsak je od koga odvisen in to velja tudi za medije. Hkrati vsak posameznik, če je zvest samemu sebi, pri svojem ravnanju in delu izhaja iz lastnih vrednot in prepričanj.

In to velja tudi za novinarje oziroma zaposlene v medijih. Super je, če ima nekdo privilegij, da sodeluje z mediji, v katerih lahko te svoje vrednote tudi svobodno izraža.

Programa nacionalne radiotelevizije z izjemo kakšnega izseka Tarče ne spremljam, tako da težko pametujem. Kar vem razmerah na RTVS, vem od zunaj, s stališča novinarskega udejstvovanja, in poznanstev z novinarji in drugimi sodelavci. In s tega stališča lahko skromno ocenim, da je v zavodu veliko izjemnih, prodornih, profesionalnih in zagnanih ljudi, ki bi ob bolj smiselni strukturi, organizaciji in vodenju lahko še bistveno bolj uresničili svoje potenciale.

Pozorno spremljaš politično sceno pri nas. V čem se razlikuje prejšnja Golobova vlada od aktualne Janševe?

Prej bi se vprašal, v čem se ne razlikuje. Verjamem, da je tudi prejšnja vlada delala po svojih zmožnostih in namenih. O tem, kakšne so bile te zmožnosti in kakšni nameni, je bilo zapisanega in povedanega že mnogo. S stališča svojega novinarskega udejstvovanja pa lahko rečem, da nas je bivša vlada vsekakor skoraj na dnevni ravni zalagala z obilico najrazličnejših tem. Dela res ni manjkalo. Ne manjka ga niti zdaj, a zdi se, da se je ozračje umirilo, kljub občasnim poskusom destabilizacije, za zdaj kaže, da bolj ali manj neučinkovitim. Tudi zaradi izkušenosti vodstva aktualne vlade, ki na provokacije odgovarja umirjeno in spretno, in ja, mestoma tudi nekoliko populistično. Ne glede na to, kakšen je odnos posameznika do trenutnih oblasti, se zdi, da sta politična drža in usmeritev jasni, poleg tega si končno nekdo upa stvari poimenovati s pravimi izrazi.

Včasih je treba znati tudi uživati. Foto: Osebni arhiv Peter Avsenik.

V Domovini pišeš tudi o nekdanjem totalitarnem sistemu v Kambodži in o spravnih dejanjih, ki so jih tam zmožni, pri nas pa še vedno ne. Še vedno so za nekatere Tito, rdeča zvezda, komunizem oh in sploh, če se malce pošalim. Zakaj?

Po naravi sem pacifist, mirovnik, če se tako izrazim. Verjamem, da imajo tudi tisti, ki še vedno častijo bivše komunistične diktatorje, svoje razloge za to. Težko pa bi bilo reči, da so ti razlogi v svojem bistvu smiselni. Kot sem zapisal, smo ljudje soodvisni, včasih tudi (bolj ali manj) dovzetni za družbene ideje. Če lahko še do neke mere razumem, da se je v jeseni življenja težje odpovedati idejam, ki so nekoga spremljale vse življenje, pa so mi manj jasni primeri, ko se takšnih idej navzame mlajša generacija, ki o zlih posledicah takšnih režimov nima niti vedenja, kaj šele izkušnje. Verjetno se vseeno družba, zlasti del starejše generacije, vsaj do neke mere in morda celo nezavedno spopada z mentalnim ozadjem, ki je bilo posledica načrtne indoktrinacije. Kambodža je bila v tem pogledu tudi zame izjemna izkušnja. Manj kot 50 let po koncu zločinskega komunističnega režima Rdečih Kmerov narod sicer še vedno celi rane. Toda uspeli so obsoditi večino glavnih arhitektov režima, postaviti muzeje in spominske parke ter pokopati žrtve. Kje smo v tem procesu pri nas 80 let po moriji, vemo. Kamboški primer, kjer danes lahko celo v isti ulici v slogi in toleranci živijo svojci rabljev in žrtev, bi morda komu lahko dal misliti. Moraliziral ne bom. Pišem pa o tem zadnje tedne v Domovini, nekje do konca leta pa na Planet TV nastane tudi dokumentarni film.

The post Peter Avsenik: »Končno si nekdo upa stvari poimenovati s pravimi izrazi.« appeared first on Slovenec.