Številko prijatelja smo zavrteli na telefonski številčnici, za dostop do interneta poslušali nenavadno piskanje modema, televizijski program pa zamenjali tako, da smo vstali s kavča. Pred nekaj desetletji je bilo vse to nekaj povsem običajnega. Danes bi se marsikateri otrok ob takšnih prizorih vprašal, zakaj smo si življenje tako zapletali.
Za generacije, ki so odraščale v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih, so bili to vsakdanji opravki. Pametnih telefonov ni bilo, internet je bil sprva redkost, za marsikaj pa smo potrebovali precej več potrpljenja kot danes. Izbrali smo pet stvari, ob katerih se bodo starejši verjetno nasmehnili, mlajši pa morda nekoliko začudili.
1. Telefonsko številko smo morali zavrteti s prstom
Danes na telefonu poiščemo ime in se dotaknemo zaslona. Nekoč smo morali telefonsko številko poznati na pamet ali jo poiskati v imeniku, nato pa vsako številko posebej zavrteti na veliki okrogli številčnici.
Prst smo vtaknili v odprtino, številčnico zavrteli do kovinskega omejevalnika in počakali, da se je vrnila na začetni položaj. Šele nato smo lahko zavrteli naslednjo številko.
Največ potrpljenja smo potrebovali pri številkah z veliko ničlami in deveticami. Če smo se proti koncu dolge telefonske številke zmotili, smo morali pogosto odložiti slušalko in začeti znova.
Posebno doživetje je bilo telefoniranje iz domače dnevne sobe ali hodnika. Telefonski aparat je bil običajno na enem mestu, slušalka pa je bila s kablom povezana z aparatom. Če smo želeli med pogovorom nekaj zasebnosti, smo se morali znajti.
Pri nekaterih družinah je dolg telefonski kabel omogočal vsaj to, da smo s slušalko lahko stopili v sosednji prostor.
Starinski telefon, Foto: arhiv2. Internet se je oglasil s piskanjem in hreščanjem
Kdor se je na internet prvič povezoval v devetdesetih letih, se verjetno še spomni značilnega zvoka modema.
Najprej se je zaslišalo izbiranje telefonske številke, sledilo pa je glasno piskanje, šumenje in hreščanje. Če je šlo vse po sreči, je računalnik po nekaj trenutkih vzpostavil povezavo.
To ni bila napaka. Zvoki so nastajali med vzpostavljanjem povezave med modemoma prek telefonskega omrežja.
Pri običajni analogni klicni povezavi je bil domači telefon med uporabo interneta praviloma zaseden. Če je nekdo želel telefonirati, je bilo pogosto treba prekiniti povezavo.
Tudi hitrost je bila povsem drugačna. Pri modemih s hitrostjo 56 kilobitov na sekundo je lahko prenos ene same fotografije trajal precej dlje, kot smo vajeni danes.
Še majhna zanimivost: značilno piskanje, ki se ga spominja večina ljudi, je povezano predvsem z analognimi klicnimi modemi. ISDN je uporabljal drugačno tehnologijo digitalnega povezovanja.
3. Če smo zamujali domov, smo iskali telefonsko govorilnico
Danes lahko staršem v nekaj sekundah pošljemo sporočilo, da bomo zamudili. Pred mobilnimi telefoni to ni bilo tako preprosto.
Če smo bili v mestu, na izletu ali pri prijateljih, smo morali poiskati telefonsko govorilnico. Za klic smo potrebovali kovance, pozneje pa tudi posebno telefonsko kartico.
Če govorilnice ni bilo v bližini, smo včasih prosili za uporabo telefona v gostilni, trgovini ali pri znancih. Dogovarjanje je bilo zato precej drugačno. Če smo se s prijateljem zmenili, da se dobimo ob petih pred kinom, smo morali biti tam. Če je kdo zamujal, drugi ni mogel preprosto poslati sporočila in vprašati, kje je.
Včasih smo čakali deset, dvajset minut ali še dlje. Nato smo se morali odločiti, ali bomo počakali ali odšli domov.
4. Kaseto smo previjali s svinčnikom
Glasbo smo nekoč poslušali na kasetah. Ko se je priljubljena pesem končala, smo morali trak previti, če smo jo želeli slišati še enkrat.
Pri nekaterih kasetofonih smo lahko med previjanjem porabili precej baterij. Zato je bil navaden svinčnik priročna rešitev. Vstavili smo ga v odprtino koluta avdiokasete in ga vrteli, dokler trak ni prišel do želenega položaja.
Še več potrpljenja smo potrebovali, če je kasetofon trak zmečkal ali potegnil iz kasete. Takrat smo ga previdno poravnali in navili nazaj.
Posebno mesto so imele doma posnete glasbene kasete. Priljubljene pesmi smo snemali z radia in upali, da radijski voditelj ne bo začel govoriti, preden se skladba konča.
Če nam je uspelo posneti celotno pesem brez prekinitve, je bilo to skoraj majhno slavje.
Kaseta, Foto: arhiv Pexels5. Za menjavo televizijskega programa smo vstali s kavča
Danes lahko med stotinami televizijskih programov izbiramo z daljinskim upravljalnikom. Včasih pa smo morali do televizorja in pritisniti gumb ali zavrteti stikalo.
Starejši televizorji daljinskega upravljalnika niso imeli. Ko smo želeli zamenjati program, smo morali vstati.
Na številnih televizorjih je bilo programov le nekaj. Če na nobenem ni bilo nič zanimivega, smo televizor preprosto ugasnili.
Tudi gledanje priljubljenih oddaj je zahtevalo načrtovanje. Oddaje smo spremljali ob uri, ko so bile na sporedu, saj ogled za nazaj ni bil samoumeven.
Če smo zamudili začetek filma, smo ga pač zamudili. Ponovitve ni bilo mogoče priklicati z enim pritiskom na gumb.
Se še spomnite telefonskih imenikov in čakanja ob radiu?
Ob teh petih stvareh bi lahko našteli še marsikaj drugega.
Telefonske številke smo iskali v debelih telefonskih imenikih. Fotografije s počitnic smo videli šele, ko so nam razvili film. Pred odhodom na pot smo pogledali na papirnati zemljevid, za spored televizijskih oddaj pa odprli časopis ali revijo.
In če je na radiu prišla najljubša pesem, smo jo morali ujeti prav takrat. Ni bilo mogoče zavrteti skladbe znova ali preskočiti na naslednjo.
Mlajše generacije marsičesa od tega niso doživele. Tisti, ki so odraščali pred pametnimi telefoni, pa se verjetno še dobro spomnijo tudi trenutkov, ko tehnologija ni delovala tako, kot smo si želeli.
Morda je najzanimivejše prav to, da se takrat večina teh opravil sploh ni zdela zapletena. Bila so preprosto del vsakdana.
Objava Pet stvari, ki smo jih nekoč počeli vsak dan, danes pa bi nas začudeno gledali se je pojavila na Vse za moj dan.

2 hours ago
20





English (US)