PERSPEKTIVE: Zakaj je literatura dolgočasna?

Živijo, Perspektive! Pred dvema mesecema je izšla zbirka Perspektiv v knjižni obliki, zato bi najprej vsem soustvarjalcem čestitala. Od tistega svetlega popoldneva v Trstu pa sem večkrat pretirano razmišljala (v ang. overthinking) o svojih člankih. In dvomila o tem, ali so zanimivi ali ne. Morda so dolgočasni, ker pišem o knjigah in slovenščini. Verjetno želijo bralci kaj bolj sočnega, kakšna politična stališča. In čeprav vsi trdijo, da jih politika ne zanima, imam občutek, da jih prav stališča o njej najbolj pritegnejo. A sama ne znam pisati o tem. Mislim namreč, da literatura vse to presega, kot nam kažejo številna dela. Razkriva zgodbe, ki segajo čez vse meje.

Kmalu sem se nehala ukvarjati s sabo in ugotovila, da se o literaturi pogovarjamo malo. Ne mislim na literarne večere, ampak na vsakdanje pogovore. Če pomislim na prijateljsko druženje, se nikoli ne razvije debata o knjigah na splošno. Včasih se tudi s prijatelji, ki študirajo na istem področju kot jaz, raje pogovarjamo o čem drugem, ne delimo bralnih nasvetov ali kritičnih komentarjev. Je torej pogovor o literaturi dolgočasen? Je zapleten in nezaželen? Nasprotno pa se vsi pogovarjamo o filmih in serijah, ki ravno tako pripovedujejo zgodbe.

To najbrž velja za veliko večino populacije. Zadnje čase se sama pri sebi nasmehnem, ko mi pravijo, da za knjige ni več prihodnosti, da vse jezikovne napake popravlja računalnik, da knjige nikogar več ne zanimajo. Spet drugi pravijo, da so jim všeč, a nimajo časa, da bi jih brali. In to izrečejo kot opazko, saj imam po njihovem mnenju dovolj časa, da berem, ker tako ali tako »ne počnem nič drugega«. Preprosto, vzamem si čas, drugi si ga morda ne. Tretji pa so neposredni: nisem tip za knjige, dolgočasijo me. Bral sem samo v osnovni šoli, kar je bilo treba, ali pa sem obnovo prepisal od sošolcev.

Zato bi razmislila o tem dolgočasju, ki se tako »naravno« prilepi na razpravo o knjigah, o literaturi. Vprašanje torej je: Ali je literatura dolgočasna?

Če je vaš odgovor da, lahko berete naprej, če je ne, pa lahko na naslednji odstavek preskočite.

Če ste ogovorili pritrdilno, so za to različni vzroki: morda so knjige dolgočasne, je dolgočasno branje kot aktivnost ali pa so dolgočasni literarni dogodki. Za tako tvegano (it. azzardante) stališče je treba, kot je v navadi pri nekaterih mojih sorodnikih ali ožjih prijateljih, najprej vprašati ChatGPT, šele nato svojega sogovornika. In spletni pomočnik zelo pričakovano odgovori, da so teme nezanimive, da knjige zahtevajo (pre)več pozornosti in se lahko zdi, da se »nič ne dogaja«, ter je jezik težak itd. Strinjam se z njegovimi ugotovitvami. Morda bi dodala, da se s knjigami srečamo v šoli, kjer so za obvezno branje značilni klasiki, ki pa jih večina težko pogoltne ali prebere nekaj strani. Poleg tega je literatura dolgočasna tudi zato, ker je treba prebrati več kot eno stran. (Navadno užitek ob branju doživimo po petdeseti.) Vsi argumenti so torej zelo upravičeni.

Če pa je vaš odgovor ne, ste na pravem mestu. Knjige, tako klasiki kot sodobna umetnost, nekatere še vedno nagovarjajo, kultura stopa do posameznika v različnih oblikah in ponuja različna sporočila, od socialnih do družbeno kritičnih. Literatura poleg tega omogoča vstop v doživljanje drugega, v razumevanje nečesa nam oddaljenega, ki pa ga v stiku z literarnim likom prepoznamo v sebi ali svetu. In sega na najrazličnejša področja, od skrivnostnih zgodb do ljubezenskih pisem in stripovskih avantur.

Neposrednega odgovora na to vprašanje ni. Vsak lahko izbere svoje stališče, saj literaturo doživljamo subjektivno kot vso umetnost. Za študentko literature, kot sem sama, pa sta branje knjig in spoznavanje literature vse prej kot dolgočasna in sta bila v otroštvu moj najljubši konjiček, ki se je razvil v študij. Branje torej ni dolgočasno, čeprav številni menijo nasprotno. Skrivnost literature je v njeni subjektivnosti, ki vsakega nagovarja drugače, z različnimi deli in besedili. Vzrok za opredelitev literature kot »dolgočasne« je torej ravno v njeni subjektivnosti in menim, da če bi imeli za knjige tako kot za modna oblačila osebnega svetovalca, bi vsak dobil takšno, da zanj ne bi bila dolgočasna.