PERSPEKTIVE: V nestrinjanju je kaj narobe?

Pred kratkim mi je družinski prijatelj povedal, da nas z zanimanjem bere. Vprašal sem ga, ali so mu kolumne všeč. Povedal je, da je branje zelo zanimivo, čeprav se ne strinja čisto z vsem, kar pišemo mladi. »Vi mladi vse vidite malo drugače kot mi,» je odvrnil.

V naslednjih dneh sem veliko premišljeval o njegovih besedah. Ali je narobe, da se z nami ne strinja? Ali kaj napišemo narobe? Zakaj se ne strinja z nami? Prepričan sem, da ima današnja mlada generacija težavo s strinjanjem. Vtis imam, da med mladimi velja - ali se stoodstotno strinjaš z mano ali pa si moj nasprotnik. Nestrinjanje ni nekaj dobrega, iztočnica za zdravo debato in priložnost za rast in razvoj.

Mislim, da so se generacije pred mojo zavedale, da je zdravo nestrinjanje normalno in da nas razlike v mišljenju bogatijo, da smo različni in da moramo zato graditi mostove. Pomen se je dajal stvarem, ki so nas združevale, ne pa tistim, ki so nas ločevale. Danes pa ni tako, predvsem ne v svetu družbene politike.

V skupnosti LGBT, v kateri sem sam aktiven, se je pred nekaj leti zgodil pomenljiv primer. Kolektiv, ki organizira parado ponosa, shod za pravice lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih oseb v Bologni, je organizaciji Polis Aperta, združenju pripadnikov policije in vojske, ki se identificirajo kot del skupnosti LGBT, prepovedal sodelovanje na paradi. Organizatorji so trdili, da pripadniki Polis Aperta s tem, da so v službi organov pregona, podpirajo diskriminacijo lezbijk, gejev, biseksualnih in transspolnih oseb, ki jo sistematično izvajata policija in vojska. V debati, ki se je razvila okoli tega, je bilo jasno videti generacijsko mejo. Mlajši so podpirali stališče organizatorjev, starejše generacije pa so mu močno nasprotovale. Njihovo mnenje je bilo, da si pripadniki policije in vojske, ki so javno priznali svojo pripadnost LGBT-skupnosti v organizacijah, ki so same po sebi maskilistične, konservativne in večinoma desničarske, zaslužijo veliko spoštovanje. Te osebe so verjetno zaradi spolne usmerjenosti ali spolne identitete že na delovnem mestu žrtve diskriminacije, a bodo kljub temu javno nastopile, ker verjamejo, da imajo pravico do enakopravnega ravnanja in da se tako nadaljuje proces izboljšanja splošne družbe.

To seveda ni edini primer. Aktualno dogajanje v Ukrajini je dodaten dokaz te generacijske dihotomije: ali si popolnoma proti ali pa si hudoben. Tako mišljenje opažam tudi v debatah med prijatelji. Starejši od 35 let nestrinjanje dojemajo kot nekaj normalnega, za mlajše pa ni sprejemljivo.

Če vam še ni jasno, sem tokrat samokritičen do nas mladih, saj ne znamo sprejemati ne odobravanja ne enotnosti. Prepričani smo, da mora biti vse čudovito in popolno, drugače je kaos. Ne znamo se pogovarjati z željo po soočenju, temveč razpravljamo z željo sogovorcu dokazati, da je le naše stališče pravilno. Pika.

Če pogledam malo širše, je to globalni problem vseh generacij, saj je tak zgled naših političnih vodij. Ameriški predsednik se vede prav tako in ljudem je to všeč. V nedeljo je na tak način Evropski uniji podtaknil 15-odstotno carinsko stopnjo. Močan moški, ki ukazuje. In ne glede na negativne posledice za nas Evropejce ga še vedno marsikdo hvali in obožuje. To seveda ni edini primer. Na Bližnjem vzhodu si Benjamin Netanjahu prilašča to, za kar sam meni, da si zasluži. Če se ne strinjaš, si antisemit in uničili bodo tvojo kredibilnost. Res zanimiv svet. In če se celo najmočnejši politiki, ki bi morali biti zgled, obnašajo tako, kako lahko pričakujemo, da se bo ljudstvo vedlo drugače?

Tudi na družbenih omrežjih je tako vedenje trendovsko. Med mladimi, predvsem fanti, je imenitno dominirati. Osebe, ki spore rešujejo mirno in s pogovorom, so dojete kot krhke. Samo tisti, ki si vzamejo, kar si želijo, in to brez opravičil, so »kul«. Model iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, v katerem se je govorilo o bratstvu in sodelovanju, je mimo in mladi temu sledimo. Mogoče v vsem tem nismo nikakršna izjema, ampak le še ena izmed družbenih skupin v novem mednarodnem redu vedenja.