PERSPEKTIVE: V katero smer se razvija ta svet?

Pred nekaj meseci je predsedovanje Združenih držav Amerike vnovič prevzel Donald J. Trump. Drugi, sicer ne zaporedni Trumpov mandat se je začel nekako drugače kot prvi. Če se je Trump prvi mandat začel z velikim elanom, se je nato na poti soočil z močnim establišmentom, močnim državnim in strankarskim strojem, ki so njegove ekstremistične ideje zaustavili. Trump je v republikansko stranko vstopil kot outsider, kot zunanja figura, ki ni imela močno ukoreninjene podpore. Trump je takrat užival popularno podporo, podporo ljudstva, ne pa starih in zgodovinskih likov republikanske stranke.

Po štirih letih njegovega in naslednjih štirih letih Bidnovega predsedovanja so se stvari močno spremenile. Na vseh nivojih stranke so zgodovinske, tradicionalne republikanske figure nadomestili Trumpovi privrženci. Po mojem mnenju jih ne moremo niti imenovati za republikance, vsaj ne za take, kot smo jih dojemali tradicionalno. Njihove vrline, njihovi cilji, njihovi boji so nekaj novega, nekaj drugačnega. Ne gre več niti za tako imenovane tradicionalne vrednote. Gre za konzervativne reakcionarne vrednote in pisanje nove zgodovine (Kristus je bil, denimo, belec, imel je svetle lase in živel je v ZDA, če tega še niste vedeli).

Pri vsem tem me zelo moti predvsem nekaj in nekaj drugega me močno skrbi. Močno me moti totalno pomanjkanje koherentnosti. Eno pravijo, drugo pa počnejo. Poglejmo samo veliko novost tega mandata: neomejen vstop milijarderjev v državni ustroj. To se je v ZDA dogajalo že prej, vendar na skrivaj, bolj tajno ali bolj reprezentančno. Tipična gesta predsednikov je bila, da so velike donatorje, tiste, ki so za predsedniško kampanjo darovali gmotne denarne vsote, nagradili z imenovanjem na diplomatske funkcije. Običajno v kakšno majhno, simpatično, neproblematično državo. Slovenija je imela veliko ameriških ambasadorjev, ki so bili veliki donatorji. Tudi kakšna majhna otoška država je bila zanje zelo zaželena destinacija. Najprestižnejše pa je bilo imenovanje za veleposlanika v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. A za to so morali darovati res veliko denarja.

Danes bogatašem diplomacija ne zadostuje več, vsaj ne reprezentančna diplomacija. Danes si želijo sedeti za mizo, odločati in oblikovati politično agendo. Smešno je, da posamezniki, ki so se obogatili zaradi prostega trga in tesnih povezav globaliziranega sveta, danes zagovarjajo prav nasprotno. Vse to je močno smešno.

Močno pa me skrbi, da se v zadnjih letih in od prvega Trumpovega predsedovanja naprej opazno, zdaj od drugega pa totalno brez omejitev normalizira sovražni govor. Naj pojasnim. Pred nekaj dnevi so v Washington DC morali s ceste zbrisati napis »Black Lives Matter« (Življenje temnopoltih je pomembno). To so bile mestne oblasti primorane storiti, ker jim je Trumpova administracija grozila, da jim bo ukinila dotok sredstev. Washington DC ima poseben status, zaradi česar proračun mesta sestavlja izključno federalni denar. Gre sicer le za zadnjo izmed številnih potez ameriških posttrumpovskih desničarjev.

Nova ameriška desnica vodi močno in dobro strukturirano globalno kampanjo proti temu, čemur sami pravijo woke oziroma levičarske poteze. Igralka Jane Fonda je v govoru na podelitvi nagrad oskar lepo povedala, da pomeni biti woke vse to, kar nas naredi za ljudi. Woke je skrb do sočloveka, je empatija, je zdrava pamet, bi še dodal sam. Ne glede na to, kakšna je naša pozicija do priseljencev, na primer, ne moremo mimo dejstva, da so priseljenci ljudje. Do nedavnega bi nam kmečka pamet diktirala, da je treba spoštovati življenje, danes pa je to simptom levičarstva.

Novi ameriški desničarji močno nasprotujejo splavu, saj je to zanje umor, nimajo pa nič proti smrtni kazni ali nehumanemu ravnanju z živimi ljudmi, če so ti migranti. Razen, če te niso poročene z njimi. Seveda, ker desničarski liderji globalno gledano močno nasprotujejo priseljencem, čeprav so mnogi z njimi poročeni: Trump s Slovenko, ameriški podpredsednik Vance s hčerko indijskih priseljencev, nemška vodja skrajno desne stranke AfD Alice Weidl pa s priseljenko iz Šrilanke. Mogoče nam slovenski ljudski pregovor, da se zarečenega kruha največ poje, prav pride. Primanjkuje pa malo doslednosti.