PERSPEKTIVE: Skrb zase ali za skupnost?

Spadam med ljudi, ki se jim zdijo družbena omrežja koristna, in pred kratkim je mojo pozornost pritegnila objava antropologa influencerja, v kateri je pisalo, kako se zahodna družba s težavami spopada čedalje bolj individualistično.

Pripadamo kapitalistični in potrošniški družbi, v kateri ciklično proizvajamo in trošimo. Smo na hitro vrtečem se življenjskem vrtiljaku, s katerega je težko izstopiti, ne da bi se udarili. Napetost, ki nam je usojena v taki ureditvi, blažimo z večeri doma brez obveznosti, s prižigom dišečih svečk in kadil, toplimi kopelmi ali s sprehodi v naravi.

Vse to morda res deluje; duševno zdravje čedalje bolj določa kulturo dela in s tem čas, ki ga posvečamo tudi drugim stvarem. Če so bile starejše generacije brezpogojno predane delu, poskušajo mlajše kulturo razumevanja in pozornost duševnemu zdravju uvesti v vsakdanjo prakso. Čeprav smo tak pristop močno potrebovali, je samo poskus obvladovanja simptomov. Za trajno rešitev težav se bo namreč treba spopasti s temelji, s tem, kar nam je tuje in čemur se izogibamo.

Tako imenovana skrb zase oziroma angl. self care nas sicer opominja, da telo ni stroj in da ljudje nismo roboti. Kljub temu pa skrb zase ni cilj, ampak le most, ki vodi do njega. Če na tem mostu obstanemo, se znajdemo v nadaljnji potrošniški pasti, v kateri skrb zase postane performans, farsa. Kako smo lahko tako zlahka pozabili na skupnost kot na nekaj, kar je sestavljeno iz več ljudi, ki jih družijo in povezujejo skupne lastnosti, potrebe, cilji, in tvori celoto? V mislih nimam abstraktnega pojma skupnosti, ampak zelo konkretnega: kdaj smo zadnjič potrkali na sosedova vrata in prosili za sol? Kdaj smo zadnjič nenapovedano in brez namena sprejeli v dom sovaščane in prijatelje? Katera je bila zadnja generacija, ki je odrasla na vasi, v naravi, iz hiše v hišo, ne pa med štirimi zaprtimi zidovi?

Z nežnostjo in rahlo melanholijo se spominjam časa univerze, ko sem zaradi študija in tesnobe več dni zapored prebila v lastnem stanovanju, odklanjala vabila na druženje in osamljeno sedela za pisalno mizo v razmetani sobi. Ko sem znova odklonila prijateljevo vabilo za druženje, je ta prikolesaril do bloka, v katerem smo živele s sostanovalkami, in te so ga sprejele v stanovanje. S sabo je prinesel nekaj zelenjave in skuhal večerjo, nato pomil in pospravil. Pogovarjala sva se do poznega večera in tudi sedela v tišini. Brez vabila in brez pričakovanj. Razmišljam, kolikokrat bi se počutili bolje in bolj razumljeno, če bi živeli na tak način.

V mojih mislih prav tako odmeva odgovor popotnika z nahrbtnikom, ki sem mu nekaj let po tej prigodi ponudila prevoz s Krasa v Trst. Na vprašanje, kaj sta zanj veselje in sreča, je odgovoril: deliti oziroma angl. sharing.

Antropolog influencer, čigar objave in imena mi ni uspelo ponovno najti, je zagovarjal, da je skrb za skupnost oziroma angl. community care živčni sistem skupnega, kolektivnega. Zahodna psihologija trdi, da so medčloveški odnosi temelj zdravljenja živčnega sistema. Starodavna ljudstva in marsikatera svetovna danes vedo, da se nihče ne okrepi sam. Skupinsko prepevanje in plesanje, delo v družbi, kuhanje z drugimi in podobne kolektivne prakse niso kulturne značilnosti, ampak sistem preživetja.

Zahodnjaško mišljenje nam vsiljuje laž, da posameznikov trud lahko reši družbo pred razpadom, da moramo biti čedalje bolj produktivni, disciplinirani in avtonomni - tako bo lahko en sam posameznik opravil delo celotne vasi, skupnosti. Vabijo nas h kupovanju izdelkov, pripomočkov in naprav, kot da lahko potrošnja nadomesti odnose.

Skrb zase ne zagotavlja kontinuitete, ni nas zmožna braniti pred razpadom in ne neguje povezanosti, ki je ključna za preživetje.

Zato skuhajmo več hrane in jo komu odnesimo, brez sramu prosimo za pomoč, izmenjujmo si varstvo otrok, podarjajmo si knjige, učimo se na prostem, skupaj žalujmo in se spominjajmo.

Zgradimo skupnost, ki bo dovolj čvrsta, da bo preživela razpad, in dovolj nežna, da bo slonela na medsebojni opori njenih članov.