PERSPEKTIVE: Povprečnost kot navada

»Že prav, da je »domače«, ne more biti pa »po domače«.« To so bile med drugim besede Emanuele Bratos, izvršne direktorice ZKB Trst Gorica, v intervjuju za Primorski dnevnik na mednarodni dan žensk.

Ta stavek, te besede, ta misel in prepričanje so mi v spomin priklicali dogodek izpred nekaj let. Prijateljico iz našega manjšinskega prostora sem vprašala, ali mi lahko pomaga pri pripravi zamisli za neki projekt, saj se je do takrat profesionalno in strokovno ukvarjala z določenim področjem. Projekt in področje tukaj nista pomembna. Presenetil pa me je njen odgovor, ki se mi čedalje pogosteje vrača v misli: »Na žalost se s tem ne ukvarjam več. Svetujem pa ti, da poiščeš pomoč pri nekom, ki pozna našo stvarnost. Odsvetujem ti profesionalca iz Slovenije ali od drugod, ker težko dojamejo našo resničnost in način delovanja.«

Njen nasvet me je presenetil in, kot rečeno, se mi ob branju misli Emanuele Bratos vedno pogosteje vrača v spomin.

Danes, ko se lotevam uresničevanja nekaterih idej oziroma slišim za projekte, ki nastajajo v našem prostoru, se vedno znova sprašujem: smo sposobni? Smo sposobni delati stvari pravočasno? Smo sposobni pripraviti kakovostna vabila, finančne načrte, tiskovna sporočila, sestanke in vse potrebno, kar presega povprečnost? Ali smo preveč navajeni delati stvari samo zato, ker jih je treba, in posledično površno, z zamudo, brez premisleka? Odločati objektivno, ne le na podlagi prepričanj oziroma tako, da ne bi bil kdo užaljen?

Takšno delo v našem prostoru redko vidim. In če ga že, si rečem: »Ah, saj to je izjema.«

Pogosto pa imam priložnost opazovati, ko se nam pridruži kdo od zunaj oziroma je povabljen, da kaj izvede. Tak človek pogosto prinaša dobre, napredne ideje, ki so v večjih mestih že nekaj običajnega, pri nas pa delujejo skoraj utopično - kot velika novost, celo revolucija. Poleg tega, da se morajo ljudje na takšne ideje navaditi, je treba profesionalcu razložiti, da pri nas izvedba ni preprosta: vključuje usklajevanje z odločevalci, občutljive odnose in dinamiko, ki lahko hitro vodijo v konflikte in poslabšanje stanja.

Žalostno se mi zdi, da si zaradi osebnih nezdravih odnosov ne moremo privoščiti nečesa boljšega, lepšega, kakovostnejšega, bolj profesionalnega. Ne vidim navdušenja nad tem, kar počnemo - delamo, ker je treba, ne zato, ker si želimo. Ob tem se sprašujem: kaj sploh počnemo in zakaj vztrajamo?

Ali si res želimo nadaljevati po poti povprečnosti? Ali nam je tako težko prisluhniti in pomisliti, da se stvari lahko naredijo drugače? To ne pomeni, da bi zanikali preteklost ali pozabili, kdo je kaj naredil. Pomeni pa, da bi bili pripravljeni sprejeti drugačen način dela, komunikacije in razmišljanja - še posebej tam, kjer že dolgo ne deluje.

Zakaj tako težko zaupamo nekomu, ki je drugje dosegel rezultate? Zakaj si ne dovolimo črpati znanja, prevzeti dobrih praks in jih prilagoditi svojemu okolju?

Pri tem ne mislim le na službeni sektor, temveč tudi na delovanje društev in prostovoljstvo. Vedno bolj žalostno opažam tekmovalnost in izpostavljanje posameznikov. Če že govorimo o skupnosti, potem delajmo zanjo - in to po najboljših močeh. Učimo se, črpajmo navdih iz znanja in kakovosti, ne glede na to, ali je iz slovenskega, italijanskega ali širšega prostora.

Začnimo pri majhnih navadah: premislimo o projektu, preden iščemo finančna sredstva; začnimo sestanke pravočasno in s pripravljenim dnevnim redom; odgovarjajmo na e-pošto; pozanimajmo se, kako pripraviti finančni načrt ... Majhne stvari, ki lahko vodijo do majhnih, a korenitih sprememb.

Zavedati se moramo, da smo manjšina in da nas je malo - in da nas bo verjetno čedalje manj. Hkrati pa smo privilegirani, ker živimo v svojem prostoru, v svojem »mehurčku«. Svet že dolgo teče po drugih tirnicah in zdi se, da smo še vedno prepozni, da bi vstopili nanj, ter tako še naprej izgubljamo priložnosti, da bi soustvarjali ta naš svet.

Najprej moramo znova najti veselje. Potrudimo se spremeniti majhne navade - šele nato si bomo lahko privoščili razmišljati, kako dodatno obogatiti naš prostor, da bo spet zanimiv za nas in nato tudi za druge. In da bomo lahko iskreno rekli, da si želimo tukaj živeti in da smo ponosni na to, kar smo.