PERSPEKTIVE: Potepanje po Kirgiziji

Stopam po pekočem asfaltu; tukaj močno primanjkuje dreves na pločnikih ob robu širokih cest ali pa na moj vtis o glavnem mestu vpliva na dvainštirideset stopinj ogreto ozračje. Na mejni kontroli v Italiji je delavec, ki si je ogledal moj potni list in me vprašal, kam nameravam, očitno prvič slišal za Biškek. Sama pa sem pred le nekaj meseci, med načrtovanjem potovanja v Osrednjo Azijo, ugotovila, da se tako imenuje glavno mesto Republike Kirgizistan. Manas, lokalni vodnik, me bo naslednji dan naučil, da je prava izgovarjava imena države, ki ga v uradni transkripciji zapišemo kot Kyrgyzstan, pravzaprav Krgistan, s poudarkom na r. Skoraj kot bi se opravičeval, mi pove: »Pogosto smo užaljeni, ko slišimo, da tujci Krgistan napačno imenujejo Kirgizistan.« Ne razkrijem mu, da je v slovenščini in italijanščini uradni prepis imena popolnoma drugačen.

V neprijetni vročini sem namenjena na bazar Osh, največji v Biškeku. Cilj je nakupovanje spominkov za družino in prijatelje ter nenavadnih živil za večerjo. Naslednji dan bom svoje potepanje nadaljevala med hribi v osrčju nedotaknjene narave, kjer ne bo na prodaj niti stekleničke vode, kaj šele spominki. Ob stojnici barvitega suhega sadja sedita fanta, ki mi pomahata in namigneta, naj se približam. Eden izmed njiju me vpraša, koliko sem stara. Začudeno me vpraša: »Thirty two, no married, no problem?« In s kazalcem namigne proti mojim rokam, saj je opazil, da sta oba prstanca prazna. Za trenutek me vprašanje preseneti, potem pa se mu nasmehnem: »Eighty, ninety – no married, no problem.«

Fant je osupel, spogleduje se s prijateljem in ne ve, kaj bi odgovoril. Sladko grenek občutek imam, da sva v nekaj besedah drug drugemu razkrila pogled na neodvisnost ženske, ki ga drugi ne odobrava; to me ne preseneti.

Izjemno pa sem presenečena čez nekaj ur, ko mi drugi lokalni vodnik, Nursultan (ime lahko prevedemo kot kralj sončne svetlobe), pove o kok boru. Najprej mi pojasni, da je to nomadska različica pola, konjeniške športne igre. Potem pa z razigranim nasmehom doda: »Razlika je v tem, da se namesto žoge uporablja truplo obglavljene koze. « Odkrila bom, da se ni šalil, ko se bom čez nekaj dni udeležila tekme in osuplo opazovala jezdece, ki se borijo za posest kozjega trupla in ciljajo na nasprotnikov gol s kretnjami, ki me spominjajo na ragbi. Kok boru je uvrščen na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, sprašujem pa se, ali ne bo umetni nadomestek trupla kmalu popolnoma nadomestil prave koze, vsaj takrat, ko je občinstvo občutljivo kot jaz (po Nursultanovih standardih).

Zapustimo Biškek in se odpravimo v divjo naravo, naproti globokim kanjonom iz rdečih skal, divjim rekam, slapovom, prostranim zelenim stepam in mogočnim gorovjem.

V svoji jurti se ponoči prebudim prepotena. Čeprav smo v osrčju visokogorskega hribovja Tjanšan oziroma Nebeškega gorovja nad tri tisoč dvesto metri in moja jurta stoji tik ob potočku, smo vendar meseca julija in je dvojna doza goriva v pečki, kot je prejšnji večer svetoval prijazen pastir, čisto preveč. Odstranim težko polsteno odejo, ki prekriva lesena vratca, jih odprem in stopim ven: v hipu me objame oster, hladen nočni zrak in začutim olajšanje. Ozrem se nad sabo in pogled mi vzame sapo: črno nebo je posuto z zvezdami in ravno nad mano se od enega do drugega konca doline vije bleščeča mlečna cesta. Še nikoli prej nisem opazovala neba, prekritega z milijardo svetlobnih drobtinic.

Pred nekaj urami sva z Manasom prehodila dvajset kilometrov antične Svilne poti in se vzpela do vrha Panda Passa, da bi si ogledala jezero nad štiri tisoč metri nad morsko višino in zasneženo gorovje na meji s Kitajsko. Zaupal mi je, da so njegove največje sanje odleteti v Francijo in se povzpeti na vrh Mont Blanca. Nekaj let starejši je od mene, in čeprav si strastno želi potovati, tako kot ljudje, za katere dela kot vodnik in ki mu opisujejo druge države in celine, mu še nikoli ni uspelo oditi izven kirgiških meja.

Opazujem mlečno cesto, mislim na svoj potni list in na srečo, da se lahko v nekaj mesecih spravim na letalo in poletim v glavno mesto, za katero delavec pri potnih listih na mejni kontroli še ni slišal. Z zavedanjem, da sem zaradi tega in neskončno drugih razlogov na srečni strani človeške usode, v mislih Manasu zaželim, da bi se mu sanje čim prej uresničile.