PERSPEKTIVE: Mea culpa, mea maxima culpa

Mea culpa, mea maxima culpa so besede prošnje pri katoliški maši, ki me kot ateistko najbolj stresejo. Trdno sem prepričana, da je za vsakega človeka najtežji korak priznati svojo krivdo. Oprostili mi boste, če menim, da si je krivdo težje priznati samemu sebi kot Bogu. Če pa komu pomaga ravno nasprotno, se tega iskreno veselim.

Priznati si, da smo storili napako - do sebe ali do drugih -, zahteva veliko energije in poguma. Prav skozi ta težki korak se lahko globlje spoznamo ter gradimo boljšo različico sebe in boljše odnose z ljudmi okoli sebe.

Ta molitev, vzklik ali motivacijski stavek - kakor koli ga kdo želi razumeti - mi je prišel na misel med manifestacijo na mejnem prehodu na Štupci z naslovom Nekoč je bil Schengen. Po pravici povedano nisem bila povsem prepričana, ali naj se je udeležim. A kot mlada ženska, ki je odraščala v našem marginalnem delu dežele, hči slovenskih staršev, sem od nekdaj poslušala, kako globoko je meja vplivala na naše ljudi. Trda meja, ki je ločevala vasi, družine in polja, me je skupaj z občutkom odgovornosti in spoštovanja prepričala, da sem se dogodka udeležila.

Ne želim se spuščati v temo ponovnega podaljševanja nadzora na mejnih prehodih, številk in stroškov, saj vse to dojemam kot nekaj, kar presega našo moč.

Globoko me je razžalostila majhna udeležba domačinov in prijateljev iz Slovenije - prav tistih, ki so neprepustnost meje najbolj občutili. Seveda so razlogi za njihovo odsotnost lahko številni in segajo tudi v zasebno življenje.

Latinski vzklik se mi je porodil v trenutku, ko sem med udeleženci opazila, da je bilo več ljudi od drugod, ki ne živijo vsakdanjega življenja naših obrobnih skupnosti in pomena zaprte meje na našem prostoru niso doživeli, čeprav imajo morda podobne izkušnje od drugod.

Zanimivo je bilo opazovati, kako so bile organizacije in predstavniki iz Čedada ter drugih krajev številnejši. Je mogoče, da je danes ponovni nadzor na mejah bolj pri srcu njim kot domačinom? Ali pa smo v sodelovanju s Čedadom nekoliko pozabili na Soško dolino?

Naj ne bo pomote - vesela sem, da se s prijatelji iz Čedada, s tistimi, ki delimo vrednote miru, demokracije in sožitja, povezujemo in sodelujemo. Kljub temu pa opažam, da smo skoraj popolnoma pozabili na prijatelje iz Posočja.

Sama trde meje nisem nikoli doživela. Spominjam pa se leta 2007, ko so se v noči med 20. in 21. decembrom najbolj veselili preprosti ljudje - prijatelji, družine in sodelavci. Ljudje so vriskali, peli, nazdravljali in se objemali. Tistega veselja se še danes spominjam. Spominjam se ga, redko kdaj pa ga doživljam.

Od malih nog sem poslušala, kako so meje in politične sile zatirale slovensko identiteto in jezik. Do leta 2007, in verjetno še kaj dlje, smo se držali skupaj in si bili v oporo, danes pa čedalje manj.

Danes se sprašujem, kam so izginili sodelovanje, prijateljske vezi, objemi po dolgem času ter želja po skupnem ustvarjanju, sanjanju in rasti.

Mea culpa, mea maxima culpa.

O tem bi morala razmisliti slovenska beneška skupnost. Morali bi se vprašati, kakšno odgovornost nosimo za to, da stiki med ljudmi z obeh strani Matajurja skoraj ne obstajajo več - razen med redkimi posamezniki in društvi.

Občutek imam, da smo to prepustili politikom in institucijam, ki nikoli niso doživeli pristne želje po prijateljstvu in povezovanju, kakršno so pred letom 2007 živeli beneški in posoški ljudje.

Danes moja generacija, pa tudi generacije pred njo in za njo, skoraj ne poznajo prijateljev iz Slovenije - in oni ne poznajo nas.

Ali ne nosimo tudi sami dela odgovornosti, da smo v času odprte meje pozabili na svojo povezanost in na to, kako biti skupaj?

Straši me misel, da je s padcem meje leta 2007 vsak zgolj uresničil svoj interes. V to ne želim verjeti.

Zato se moramo vsi, ki se počutimo doma ob Nadiži ali ob Soči, ne glede na to, na kateri strani meje živimo, ustaviti in se vprašati - vsak pri sebi in tudi kot skupnost -, kakšno krivdo nosimo za to, da se na drugi strani meje ne počutimo več doma.