PERSPEKTIVE: Literatura na filmskem platnu

Živijo, Perspektive! Spet je na vrsti kratko mnenje, ki ga rada navežem na literaturo, na jezik, na to, kar študiram. V prostem času pa za razvedrilo rada posežem tudi po drugih oblikah kulture. Tako kot vi - verjamem - si tudi sama rada ogledam dober film. Načrtno si zapomnim imena igralcev v določenih nadaljevankah ali celovečercih in vse svoje oglede si beležim v posebni aplikaciji.

Pred nekaj dnevi sem opazila, da so se na internetu pojavile fotografije novega filma britansko-ameriškega režiserja Christopherja Nolana. Ali morda poznate naslov? Vsi naj bi zanj slišali že v šolskih klopeh: to je Odiseja. Slavna antična grška zgodba, povzeta po Homerjevem epu. Verjamem, da je oziroma bo Nolan številne elemente spremenil, še vedno pa podlago išče v tekstu, ki za zahodni svet pomeni začetek evropskega zapisanega literarnega ustvarjanja.

Po tej novici sem začela razmišljati, kako pogosto se pojavlja literatura na filmskih platnih. In lahko potrdim, da kar precej. Sodobni človek ima po mojem mnenju grdo navado, da se vedno pritožuje, ker nima za dobro knjigo nikoli časa. Za »bingewatching« desetih sezon serije pa vedno najdemo čas. Mar ne? A čeprav se ljudje držijo daleč od knjig, te kljub vsemu pridejo do njih. Le da morda tiste manj kvalitetne. In to ravno preko televizijskih ekranov ali ponudnikov pretočnih vsebin.

Med takimi filmi bi izpostavila franšizo Peščeni planet (Dune), ki je nastala po knjižni seriji zelo uspešnega ameriškega avtorja. V času, ko je izšel prvi film, sem delala v knjigarni in lahko potrdim, da se je povpraševanje po tej knjižni zbirki znatno povečalo. Za filme dramatizirajo knjige najrazličnejših žanrov, klasiko, kot je Veliki Gatsby s slavnim DiCapriom, a tudi ljubezenske romane, trilerje, biografije, npr. Spielbergov Schindlerjev seznam. Ravno tako so od vsega začetka tudi v slovenskem prostoru za filmske scenarije črpali iz knjižnih predlog, kot je že kultni film Cvetje v jeseni, v novejšem času pa omenimo npr. film, posnet po romanu Belo se pere na devetdeset.

Pred kratkim sem se tudi pri študiju srečala s filmskim svetom. V sklopu nekega seminarja smo morali študenti poskusiti napisati scenarij na podlagi knjižne predloge, torej romana ali kratke zgodbe. In začela sem razmišljati o besedilu avtorja iz naših krajev. So morda že kdaj poskusili napisati scenarij in narediti slovenski film?

Pred tem poskusom pa sem poglobila svoje znanje o filmih in knjigah. Film se je začel razvijati na začetku 20. stoletja, najprej kot nemi film, nato pa ga je izpodrinil zvočni film. S filmsko produkcijo se je prvi ukvarjal teoretik Walter Benjamin, ki je film negativno ovrednotil in ga umestil med popularno kulturo. Danes to sploh ne velja več, saj film ravno tako že velja za umetnost. Področje filmske produkcije in teorije se je namreč zelo razvilo in danes pozna ista problemska področja kot literarna veda.

Vrnimo se k odnosu med literarnim besedilom in filmom. Knjižne predloge se zelo spremenijo, ko preidejo v drug medij, torej v film, kar je nujno zlo, saj film ne more trajati toliko, kot porabi človek za branje knjige. Za nekatere bi ta film trajal mesece ali pa leta. Poleg tega je vprašanje, ali film preseže literarno delo, že irelevantno. Film pobira iz knjižne predloge in ji tudi vrača. Vsako posebej dojemamo kot ločeni stvaritvi. Včasih pa si raje ne ogledam filma, ki je posnet po knjigi, ki mi je bila zelo všeč. Taka je pač moja osebna izbira.

Med filmom in knjigami je torej zaznati vzajemni odnos. Morda pa ne opazijo vsi, da je tako in da so filmski scenariji velikokrat napisani po knjižnih predlogah, torej ima publika na posreden način še vedno stik s knjigami. Da ne bo pomote. Sama zelo rada berem in navadno prej posežem po knjigi, kot da si ogledam film, posnet po predlogi. Za vse negativno nastrojene pa je to dokaz, da knjigam oz. knjižnim vsebinam ne morejo kar tako zlahka ubežati. Čeprav knjige ne preberejo, se z njeno vsebino seznanijo preko drugih medijev in jih torej knjiga posredno doseže. Zato spodbujam še več slovenskih scenarijev.

In še zaključno vprašanje za bralce in bralke. Kateri roman zamejskega avtorja ali avtorice bi pa vi postavili na filmsko platno?