PERSPEKTIVE: Evfemizmi, provokacije in sanje

»Comanda chi pol, ubidisi chi devi,» pravi tržaški pregovor, ki ga vidimo uresničenega vsak dan. Pregovor opisuje hlapčevski odnos, kakršnega imajo danes evropski voditelji do Donalda Trumpa. Jasno je, da ameriško-evropski odnosi niso odnosi med enakovrednimi člani, in že dolgo opazujemo, kako večina evropskih voditeljev tekmuje pri javnem čaščenju (evfemizem je tu potreben, ker nismo v osmici) Trumpovih potez iz strahu, da bi jim lahko zameril ali grozil.

Hinavščina zaznamuje držo mnogih in tudi v tem gre iskati razloge za ljudsko nezaupanje v politiko. Besede izgubijo pomen, če jim dejanja ne sledijo. Razkašljajmo se: zakaj vojne ne sodimo in obsojamo za to, kar so, ne glede na zločinca? Koliko paketov sankcij je EU namenila Rusiji in koliko Izraelu? Kdo je odgovoren za napad na plinovod Severni tok, nekdanjo najpomembnejšo nemško energetsko infrastrukturo? Kako bi se odzvali, če bi kdo drug, tako kot Trump, grozil, da si lahko po potrebi ZDA s silo prilastijo Grenlandijo? Zgražamo se nad Trumpovimi carinami in nato Kitajcem očitamo njihov gospodarski presežek. Dvojnih meril smo deležni vsak dan.

Vzemimo v pretres Ukrajino. Menim, da je tam prišlo do vojne tudi zato, ker se je zveza Nato preveč razširila proti vzhodu, zaradi česar so se Rusi počutili ogrožene. Po tridesetih letih neizpolnjenih dogovorov Rusi danes Američanom ne zaupajo več in tudi zato se vojna nadaljuje. To seveda ne upravičuje vojne in niti Putinovega režima. Vprašajmo se, kako bi se ZDA odzvale, ko bi Mehika dovolila Kitajski vojaško prisotnost ob ameriški meji. Reakcija ne bi bila miroljubna. Odgovor že poznamo: Kuba 1962.

In še: pred nekaj dnevi je Trump argentinskemu predsedniku Javierju Mileiu, ki je bil na obisku v Washingtonu za pridobitev finančnih posojil, jasno povedal, da bi ZDA zelo zamerile (znova evfemizem), če bi se argentinski gospodarski odnosi s Kitajsko razširili tudi na vojaško področje. Vse države so suverene, a nekatere so bolj suverene kot druge. Svet 21. stoletja se je dokončno znebil evropskih imperijev, a žal še ne tudi imperializma.

Američani imajo danes dve glavni prioriteti: rešiti svojo državo doma in omejiti kitajsko ekspanzijo. Evropa ni med njihovimi prioritetami, kar v praksi pomeni, da moramo za lastne zadeve poskrbeti sami. Ni naključje, da se ZDA bolj mudi zamrzniti ukrajinsko fronto kot koaliciji voljnih. In tu se začne današnja provokacija: namesto da bi si prizadevali Američane čim dlje zadržati vpletene v evropski konflikt, se ne bi morda raje vprašali, kakšen bi bil svet brez vojaške zveze z ZDA? Zakaj na Trumpove grožnje o izstopu iz Nata ali na zahteve po večjih vojaških izdatkih ne bi (poskusili) odgovorili z alternativnim pristopom - namesto s prosjačenjem in obljubami, da bomo sledili njegovim ukazom? Zakaj ne bi predlagali nove, evropske obrambne zveze, nad katero se Američani ne bi več pritoževali, ker jih v njej preprosto ne bi bilo? Bi nam takšen scenarij morda omogočil več manevrskega prostora? Washington nam ne bi več narekoval, kolikšen delež BDP moramo namenjati obrambi, Rusi bi se morda počutili manj ogrožene, Evropejci pa bi bili končno prisiljeni odločati o svoji prihodnosti. Kako bi se odzvale heterogene evropske države, če bi se ZDA delno umaknile? Bi vsaka ubrala svojo pot v imenu lastnih interesov, torej fragmentacija in konec EU, ali bi bila to konkretna priložnost za korak naprej k resnični evropski politični uniji?

Občutek imam, da se Evropejci bojimo tega odgovora in s tem tudi ameriškega političnega ter vojaškega umika s celine. Ne bojimo se le, da bi ostali brez ameriškega varnostnega »dežnika«, ampak tudi lastnih odzivov na tak zgodovinski premik.

Evropska unija se mora - po zgledu švicarske konfederacije - resno zamisliti. Če se politična unija ne more uspevati med vsemi 27 članicami, naj se vsaj med tistimi, ki so si (geo)politično bližje. Ali sploh vemo, kaj hočemo doseči? Nekaj predlogov: ohranitev evropske industrije, ki naj temelji na visokotehnološki in kakovostni proizvodnji; ohranitev socialne države; okrepitev notranjega trga; povrnitev diplomacije v imenu normalizacije odnosov s sosedi in svetom; izogibanje vojaškim konfliktom.

Ura je že polnoč, morda že sanjam ...