Perica Jerković po dveh razprodanih šovih napoveduje še tretji nastop v Gallusovi dvorani

Gallusova dvorana, največja in najbolj prestižna odrska dvorana v Sloveniji, je sinoči pokala po šivih. In to kar dvakrat. V enem samem večeru se je v njej zbralo več kot tri tisoč gledalcev, ki so se prišli smejat in prikimavat življenjskim absurdom, kot jih zna podati le Perica Jerković – eden najizvirnejših pripovedovalcev na naši komični sceni. Kar se je začelo kot en večer z eno predstavo, se je razraslo v pravi dogodek – in zdaj dobiva še en epilog: zaradi izjemnega odziva občinstva bo 12. novembra v Gallusovi dvorani še tretji šov.

Že samo napolniti Gallusovo dvorano z domačim komikom je v slovenskem prostoru redek pojav, vredno omembe. Narediti to dvakrat zapored v enem večeru pa je uspeh brez primere. Do zdaj je nekaj podobnega uspelo le enemu mednarodnemu velikanu – britanskemu stand-up zvezdniku Jimmyju Carru. Ob bok tem podvigom se je postavil slovenski ustvarjalec, ki že več kot dve desetletji ne le gradi, temveč tudi definira domačo stand-up sceno.

Perica Jerković v Cankarjevem domu, Foto: Marko Pigac / Pigac.si

Na veliki oder s srcem in kilometrino

Predstava z naslovom Na velikem odru ni bila le zbirka najboljših štosov zadnjih let. Bila je povzetek, destilat in hkrati praznik umetnosti pripovedovanja. Jerković je svojo kilometrino, prekaljen smisel za ritem in razumevanje publike pretopil v skoraj tri ure smeha, ki so se zdele kot en sam dih.

V predstavi so se zvrstile zgodbe, ki sežejo v vsakdanjik, a jih komik preobrazi v duhovite miniature: od herojk iz trgovskih centrov, do subtilnih opazk o kolonoskopijah, analize domače poezije in meditativnega opazovanja delfinov na dalmatinski obali. Perica ne streže le šalam – servira celovite prizore, v katerih se lahko vsakdo prepozna. Njegov talent je v tem, da komedijo ne gradi na šoku ali provokaciji, ampak na empatiji, natančnem opazovanju in izbrušenem občutku za človeško naravo.

Publika mu je sledila z zadržanim pričakovanjem in eksplozivnim smehom. Občutek, da gledaš nekoga, ki je popolnoma »v coni«, ki ve, kaj počne, in ki ga žene čista ustvarjalna nuja, je bil prisoten od začetka do konca. Ko se je na koncu predstave zahvalil svoji ekipi in dodal, da prvič v življenju ni bil sam zadolžen za celotno produkcijo, je bilo jasno, da je šov tudi osebna prelomnica – trenutek, ko se je ustvarjalec lahko stoodstotno predal umetnosti, brez skrbi za logistiko.

Dvorana, ki ni bila nikoli tiho

Medtem ko so mnogi obiskovalci komaj ujeli zadnje vstopnice, je v dvorani vladalo pravo vzdušje kolektivne povezanosti. Smeh, ki se je kot val prelival iz prve vrste do zadnje, ni bil zgolj odziv na dobro šalo – bil je znak prepoznave, da pred gledalci stoji nekdo, ki jih razume, ki jim ponuja ogledalo in ki zna tudi najbanalnejše trenutke življenja preoblikovati v nekaj globljega.

Perica Jerković je na odru, ki ga običajno zasedajo simfonični orkestri, operni pevci in veliki govorniki, deloval presenetljivo domače. Brez patosa, brez distance. Kot nekdo, ki se po dolgem času vrne tja, kamor je vedno spadal – in to pokaže ne s kričanjem, temveč s prepričljivo prisotnostjo. Njegova pripoved je zrasla iz občutka, da je oder podaljšek njegovih misli in čustev, da je mikrofon zgolj most med notranjim svetom in publiko.

To ni bil več zgolj stand-up. To je bila osebna kronika, v kateri so bile šale zgolj orodje. Resnični cilj pa: povezati, objeti z besedami, začutiti odziv in odigrati ga nazaj.

Fotogalerija (Foto: Marko Pigac / Pigac.si):

Ko smeh preraste v dogodek

Zanimivo je, kako so dogodki, ki na papirju delujejo preprosto, v praksi redko izvedeni z lahkoto. Logistično, tehnično in psihološko je dvojni šov v enem večeru v Gallusovi dvorani podvig, ki zahteva kondicijo, usklajenost in predvsem – srce. Perica Jerković je včeraj pokazal vse to. A ne sam.

Ob njem sta nastopila tudi Andrej Bajić – Bakreni in Robert Petan, ki sta v uvod in zaključek dodala ton prijateljstva, improvizacije in širšega komičnega konteksta. Predstava tako ni delovala kot egotrip enega človeka, temveč kot dogodek, ki pripada skupnosti, ki raste že dve desetletji.

Na koncu pa je bilo v zraku še nekaj več. Nekaj, česar se ne da ujeti v šalo ali video posnetek. Občutek, da je občinstvo doživelo nekaj redkega: stand-up komedijo v svoji najboljši različici. Iskreno, izbrušeno, neponovljivo.

Povratek na mesto zločina

Kdo bi si mislil, da bo dvorana, ki je že dvakrat v enem večeru doživela svojo dozo Jerkovićevega humorja, odprla vrata še tretjič? A točno to se bo zgodilo 12. novembra. In če sodimo po vzdušju ob koncu drugega šova, bo tudi ta večer razprodan do zadnjega sedeža.

Ne gre le za to, da si ljudje želijo smeha. Gre za to, da si želijo kakovostne, inteligentne in obenem dostopne zabave. Da si želijo ustvarjalcev, ki jim ni vseeno. Ki se trudijo, tvegajo, stopijo na veliki oder brez garancije, da bo publika z njimi – in jo potem v vsakem pogledu osvojijo.

Predstava Na velikem odru je bila poklon vsem tem letom ustvarjanja. Pa tudi poklon publiki, ki je odraščala s Peričinim humorjem, ki ga spremlja v gledališčih, na televiziji, v spletnih formatih. In včeraj je Gallusova dvorana postala prizorišče, kjer se je ta vez še enkrat potrdila.

Komedija kot most in poklon ustvarjalnosti

Perica Jerković ni prvič dokazal, da je nekaj posebnega. Je pa tokrat naredil korak, ki presega običajno komično predstavo. Vstopil je v zgodovino slovenske odrske umetnosti – ne s pompoznostjo, ampak z vztrajnostjo, duhovitostjo in predanostjo. Kar se je zgodilo v Gallusovi dvorani, ni bilo naključje. Bilo je rezultat več kot dvajsetletnega dela, raziskovanja formata, poslušanja publike in nenehnega izboljševanja.

Da se vrača še enkrat, je logično. Ne le zato, ker je zanimanje veliko, temveč zato, ker je to predstava, ki si zasluži, da jo vidi čim več ljudi. Smeh je zdrav, pravijo. A šele takrat, ko nas tudi malo zadane v srce, postane zdravilen.

In Perica ve, kako zadeti.

Objava Perica Jerković po dveh razprodanih šovih napoveduje še tretji nastop v Gallusovi dvorani se je pojavila na Vse za moj dan.