Pekel so drugi. #Ajdapiše

Spominjam se srednješolskih dni, ko sem se seznanila s Sartrovo klasiko Za zaprtimi vrati in njegovim znanim citatom: »Pekel so drugi.« Seveda, kot je Sartre moral velikokrat pojasnjevati, ni mislil, da je preprosto v kontekstu: pekel so ljudje. Skozi zgodbo, ki jo pripoveduje, pravzaprav pojasnjuje, da si pekel znamo ustvariti sami, skozi neka pričakovanja, ki jih gojimo predvsem do samega sebe in ko gledamo na svet skozi svoje strahove, ki pa smo jih naselili v oči drugih. Pa tam v resnici niso. 

Pekel so zagotovo drugi, če so odnosi slabi.

Toda kaj pa obratno: so nebesa tudi drugi? Seveda, če si Sartre, eksistencialist, ki verjameš, da v življenju ni vse determinirano vnaprej, temveč lahko posameznik prevzame velik del odgovornosti za svoje lastno življenje. In torej dojemanje. Če povem drugače – kozarec je na pol prazen in na pol poln hkrati. 

Pred kratkim sem imela privilegij, da sem bila obdana z ljudmi, ki so bili polni dobre energije in elana. Motivacije. Ki niso ves čas tarnali, temveč so iskali rešitve. Ki so sicer veliko delali, pa vendar se s tem niso obremenjevali, saj jih je to osrečevalo. Z ljudmi, ki se niso ukvarjali z velikimi človeškimi zarotami in elitami, ki nam vladajo. Z ljudmi, ki so preprosto bili in živeli.

Bilo je navdihujoče. Bilo je optimistično. Bilo je, kot da sem prišla na zrak, kjer lahko končno zares dobro zadiham. 

V današnjem svetu živimo pod nenehnim pritiskom, kaj vse bi morali delati, da bi bili zdravi in srečni. V resnici pa je po mojem mnenju zadeva kar preprosta. Morali bi se obdati z ljudmi, ki nam vlivajo energijo in ne tistimi, ki nam jo odlivajo. No, pa mi črviček v glavi že pravi – ja, pa saj ni tako preprosto, saj ne moreš vedno izbirati, kdo bo zraven tebe … Morda pa bi moral. Morda pa se motimo, ko otroke učimo »družbenih« odraslih pristopov spodobnosti in tolerance. Morda pa smo vseeno malce pozabili, da čeprav svet ni črno-bel, pa so vseeno stvari, ki so prav in stvari, ki so narobe. Kljub kontekstu. Morda pa je čas, da smo malce bolj kot Sartre in vzamemo usodo v lastne roke. Prevzamemo odgovornost in verjamemo: vse se da. 

Pri tem pa ne pozabimo: drugi so lahko naš pekel, toda svoboda se ne začne šele takrat, ko se jih znebimo. Začne se tudi takrat, ko razumemo, kaj v odnosih resnično potrebujemo, kaj lahko ponudimo drugim in česa nam ni treba več sprejemati. V odnosih do druge. In do samega sebe. 

Ajda Vodlan    

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Pekel so drugi. #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.