Peekaboo Bojane Robinson. 50 minut predstave brez besed!

Na odru dvorane Duše Počkaj Cankarjevega doma v Ljubljani je 9.10.2026 stekla premiera novega avtorskega projekta Bojane Robinson Peekaboo/ Skrivalnica (ponovitev 11.10.)

Uprizoritev Peekaboo se naslavlja, kot drugi del še nedorečene trilogije Bojane Robinson, ko je bil prvi del Mašina, uprizorjen na istem odru pred dvema letoma in bil posvečen materinstvu. V novi uprizoritvi, v drugem delu trilogije Peekaboo, avtorica raziskuje vlogo ženske na obrobju družbe, posledično tudi družine. Zato lahko pričakujemo, da se bo avtorica tudi v tretje posvetila obrobni družbeni problematiki žensk.

Nenavadni naslov njene nove uprizoritve Peekaboo izhaja iz angleške besede, ki izvira iz 17. stoletja, nastala pa je ob takratnih igrah – skrivalnic. Je sestavljenka dveh angleških besed: peek-skrivaj pogledati-kukati; medmet boo, pa se uporablja, če se koga straši ali preseneti. Predstava je nastala pod umetniškim vodstvom in v koreografiji Bojane Robinson, ki je obenem tudi izvajalka predstave; producent Jernej Bizjak, produkcija: Zavod za sodobno umetniško prakso in teorijo O.1.; koprodukcija Cankarjev dom Ljubljana, so-organizacija: Društvo umetnosti in kulture 47; DUM-Društvo umetnikov.

Čez odrsko sceno Dvorane Duše Počkaj, so bili razpeti ´štriki´ za obešanje perila, na njih pa so visele, bele plahte – rjuhe, čipkasti prti, spodnje perilo (scensko oblikovanje Bojana Robinson, Dimitrije Kokanov). Pod to visečo in vsakdanje uporabno belino, se na desni strani, in bolj proti ozadju odra, uzre nizka likalna miza, na njej pa je zložen večji kos platnene beline. Nekako v senci obešenih eksponatov se uzrejo roke, nato še ženska silhueta v črnem, ki sedi ob likalni mizi (brez likalnika), nje roke pa so položene na platneno belino. Ob jačanju svetlobe (oblikovanje svetlobe: Špela Škulj) se ugleda njen nevidni obraz, zakrit z umetnim šopkom rdečih rož, nekakšna naravna kletka nepreštetih rožnih pecljev, zapičenih nekje, nekaj tudi ob vratu, ko listi z rožami zastirajo oči, ličnice in s svojo rožno idilo prekrivajo še lasišče. V siju svetlobe, tišini, in statiki odrske zamrznitve, je pred gledalce postavljena scenska impresija, surrealistični odrski portret (v stilu Dalíja), kjer rože zakrijejo ženski obraz, in ta postane navzven neviden, vendar se z njim ne zastrejo njeni pogledi, ki kukajo med zelenimi stebelci. Je statični trenutek globoke tihote, ki zaobjame celoten prostor, preden postanejo slišni rahli toni glasbe (glasba: Manja Ristić) in prostoru ne zavlada moč pričakovanja, ko tudi beseda peekaboo dobi svoj zrcalni odsev, podkrepljen s pesnitvijo dramaturga in scenografa Dimitrija Kokanova, ki se začne z verzi: ‘Ona je na vrtu. Stoji v vetru.’ In zaključijo: ´Je projekcija strahu in odrešitve. Je tu.’

Ob glasbeni intimi ter rahlemu ritmu udarcev, akterka začne gladiti ter širiti belo plahto, nato naslonjena z levo roko na gladini, dviguje desno roko v kratkih ritmičnih intervalih, jo dviga in spušča, kot bi želela poseči po čem, ali ukazati na kaj, medtem ko se pod mizo vsake toliko nemirno premikajo njeni vidni beli salonarji. Nepričakovano si z obraza sname rožnato masko ter korakoma začne svojo vsakdanjo, dolgovezno pot z ene strani odra na drugo. Je vidno obtežena, vse dokler se ne odloči za svoje novo domišljeno (likovno) zakritje, ko z belo plahto okoli glave slikovito oblikuje beli turban in njeno obličje znova imaginarno izgine.

V tem polju vidne – nevidne imaginacije, ženska, Bojana Robinson, kar obstoji v svojem času. Kljub likovni domišljenosti in prostorskim premikom in upočasnjenih korakov, ki se kar dolgovezno vijejo po prostoru odra, v danih 50.-ih minutah uprizoritve se Peekaboo izkaže za predstavo brez besed. Predstava osvetli žensko, ki tako kot obstaja, tudi izginja v času ter prostornosti svojega življenja. Peekaboo je avtorska raziskava obstoječega stanja žensk v družbi, ali pač doma, kar umetnica Robinsonova skuša slikovito zaobjeti v odrskem okvirju. Je neke vrste zatečeno stanje časa, ki ga akterka dokaj sugestivno odigra. Polna dvorana Duše Počkaj je z navdušenjem pozdravila nov projekt Bojane Robinson.

(foto: Kristina Bursać)