Pazi, da ne izgubiš »ONEGA« med nogami? (#videonapovednik)

1 day ago 8

ARTICLE AD BOX

Nekateri trdijo, da je najboljša anime zadnjih let. Tega ne vem in nočem soditi. Zlahka pa rečem, da je »odbito dobra« in nekaj, v čemer boste uživali, če ste le sposobni preseči »puritanske« okvirje o tem, kakšna mora biti dobra in primerna animirana serija.

Najstnica Momo Ayase verjame v duhove, a ne v bitja z drugih planetov, medtem ko Ken Takakura verjame ravno obratno. Po naključju je njegov soimenjak igralec, v katerega je Momo zaljubljena, zato ga raje kliče Okarun. Ko se srečata v šoli in sporečeta glede svojih prepričanj, skleneta dogovor: ona bo obiskala kraj, kjer naj bi vesoljci ugrabljali ljudi, on pa temačno prebivališče duhov. Rečeno, storjeno. Njo ugrabijo bitja, ki ji po naključju odklenejo čakro ter sprostijo latentne psihične sposobnosti, njega obsede duh Turbo babice (Turbo Granny), ki mu mimogrede še ukrade »korenjaka« (penis in testise, če niste razumeli). Od tu naprej spremljamo razvoj njunega odnosa, boj s pošastmi in vesoljci ter iskanje izgubljenega (»sajvestečesa«).

Priporočljivo je ohraniti originalni jezik in brati podnapise v angleščini (slovenskih namreč ne boste našli), vendar to ni preprosto. Zahteva dobro znanje tujega jezika, dober vid in sposobnost ohranjanja pozornosti. Dogajanje je izjemno intenzivno, animacija agresivna, pogosto tako privlačna, da pozabiš brati. Nobenega počasnega uvajanja v dogajanje — samo udarci z leve in desne, vseh dobrih dvajset minut, kolikor traja epizoda. Nič čudnega, da v razmeroma kratkem času izveste več kot pri daljših, bolj »običajnih« serijah. Anime tudi ni primeren za občutljive gledalce. Ne varčuje s spolnimi temami, grobim jezikom, strašljivimi pošastmi in prizori nasilja. Kajpada na način, značilen za japonski slog animacije.

Dan Da Dan ne izgublja časa. Večina animejev bi epizodo ali dve porabila za razlago ozadja ali motivacije likov, preden bi se lotila dobrih stvari. Namesto tega svoje glavne protagoniste predstavi s spektakularno animiranimi prizori, nato pa jih takoj vrže v središče zgodbe.

Ob ravno pravšnji dozi humorja, ko so šale umeščene vedno v pravšnji trenutek, velja poudariti oblikovanje duhov in tujcev ter animacijo. Mojstrsko je prikazano gibanje. Konstrukcija prizorov je skoraj popolna, pri čemer izstopajo barve ali njihovo pomanjkanje. Zlasti v epizodi, ki je v celoti animirana v sivih tonih in se šele proti koncu pojavijo rdeči, ki poudarijo dogajanje. Čeprav morda specifična animacija nekaterim ne bolj najbolj »sedla«, ni mogoče spregledati zanimivih likov in zgodbe, ki ima predvsem rep in glavo ter ni banalno preprosto. Nekaj inteligence v zgodbi zagotovo ne moti!