PAPEŽ V ŠPANIJI: Zelo katalonsko obarvan obisk

Obisk papeža Leona XIV. v Kataloniji, ki je bil le del njegovega obiska v Španiji, je bil dolgo pričakovan dogodek. Katalonci niso zelo katoliški narod, veliko manj kot prebivalci drugih španskih regij. So seveda pretežno katoličani, ampak po naravi laiki. Pripadniki Evrope prej kot Španije. Seveda ne vsi, mislim na Katalonce, ki gojijo svoj jezik, ki imajo večstoletno zgodovino lastne države, evropske, vse od časa Karla Velikega, dokler je ni diktator Francisco Franco pokopal z državljansko vojno; s pomočjo Hitlerja in Mussolinija, da tega ne pozabim povedati.

Po padcu Francovega režima so Katalonci pač morali pristati, da ostanejo v Španiji brez spremembe meja; verjeli so obljubam v veliko demokracijo in v možnosti samouprave. Dobili so jo, čeprav delno; ko so uvideli, da je pretesna za njihov kulturni, gospodarski in človeški potencial, so se odločili za odcepitev. Žal prepozno. Zamudili so vlak, ko se je Evropa razkrajala na vzhodu, ko so se ustanavljale nove države in državice, čeprav ne brez bolečin. Njihov poskus osamosvojitve pred devetimi leti je propadel, bili so popolnoma osamljeni v Evropi, ki je odločno podpirala enotnost Španije. Niso pa se vdali in niso se odpovedali svoji identiteti, zgodovini, kulturi in jeziku. Izkoristili so vsako priložnost in papežev obisk je bil glede tega pomembna priložnost.

Katoliška cerkev je bila vedno pozorna na te vrednote. Ni naključno, da je zibelka katalonske kulture in identitete prav samostan Montserrat. Bila pa je previdna pri opredeljevanju za neodvisnost; Španija je, kot rečeno, izrazito katoliška država in jasno je bilo, da mora Vatikan to upoštevati pri načrtovanju papeževega obiska. Vendar je že dejstvo, da je obisk vključeval dva simbola katalonske kulture in identitete, samostan Montserrat in cerkev Sagrada Familia, najpomembnejšo stvaritev arhitekta Antonija Gaudija, je jasno kazalo na razumevanje Vatikana za raznolikost Španije in za nekakšno posebnost Barcelone, ki seveda ni mogla izostati iz programa papeževega obiska.

Katalonske organizacije so želele izkoristiti to priložnost za osebno seznanitev papeža s svojo zahtevo po samostojni državi. Prošenj za sprejem pri papežu je bilo veliko, od Sveta za republiko do največje nevladne organizacije Assemblea Nacional Catalana; ni bilo mogoče pričakovati, da bo papež sprejemal delegacije organizacij za neodvisnost Katalonije. Vsekakor pa je bil njegov obisk zelo katalonsko obarvan. Najprej v Montserratu, samostanu, ki je tudi v času Francove diktature pod svojim ostrešjem varoval na desetine katalonskih beguncev, zaradi česar je opata Escarreja Vatikan umaknil v izgnanstvo v Italijo, nato pa z mašo v Sagradi Familii, menda cerkvi z najvišjim zvonikom na svetu, na vrhu katerega kraljuje križ, ki ga je prišel Leon XIV. blagoslovit.

Papež ni skoparil z rabo katalonščine. Seveda je v Barceloni pretežno uporabljal španščino, vendar je že v homilijo v stolnici vključil nekaj katalonskih stavkov in ob izhodu iz cerkve pozdravil množico v katalonščini. Podobno je bilo v Sagradi Familii. Tudi tam je papež poleg španščine spregovoril tudi v katalonščini in poudaril vlogo arhitekta Gaudija.

Vendar ni vse teklo kot po olju. V cerkvi je bilo veliko število pevcev, policija pa je odstranila 600 pevcev in pevk, za katere je sumila, da nameravajo zapeti katalonsko himno, ki seveda ni bila na sporedu. Baje so ti pevci imeli med partiturami tudi majhne zastavice katalonske neodvisnosti, »estelade« oz. katalonske zastave z belo zvezdo na modrem trikotniku. Organizatorji obiska tega niso zanikali, so pa dogodek utemeljili z besedami, da v cerkvi ni prostora za politične izpade. Katalonski mediji so se o tem razpisali in polemika ni izostala.

Vsekakor je papež Leon XIV. v Barceloni opravil korektno delo. Ni pozabil na Katalonce in na katalonščino, obisk v Montserratu je bil bolj politično kot versko dejanje, njegovo vrednotenje Gaudìja ni bilo prikrito. Skratka, obisk je bil pošten do vseh; do Špancev in do Kataloncev; slednji pa so se slabo izkazali, kajti izrivanje pevcev iz cerkve je bilo res neokusno dejanje; navsezadnje, kakšna tragedija bi bila, če bi v Sagradi Familii zadonela tudi katalonska himna, saj tudi v Vatikanu ob raznih slovesnosti igrajo italijansko himno, ki ni nič manj borbena od katalonske.