Onstran meje: Cerkveni čudeži – izmišljotine?

Velikonočna nedelja je letos verski svet dodatno zaznamovala. Verniki so se namreč poslovili od papeža Frančiška, ki je to funkcijo opravljal dvanajst let, za njim pa so žalovali celo nekateri neverniki. Svet je pač razdeljen na religiozne in nereligiozne, na verujoče in nevernike. Eni so močno na strani Cerkve, medtem ko ostali njeni doktrini ne verjamejo, a spravo bi dosegli šele, ko bi nehali eni drugim vsiljevati svoja verjetja. Posebno poglavje vere pa so cerkveni čudeži. Skozi čas je bilo teh kar nekaj, velika večina pa je bila kasneje označena za lažniva pričanja. Med njimi največkrat naletimo na prikazovanja Marije, stigmate ali pojavljanje ran na mestih, kjer naj bi bil z žeblji preboden Kristus med križanjem, ter na raznorazne krvaveče ikone in kipe. 

Pred dobrimi devetimi leti je javnost razburkala zgodba iz Italije, natančneje Trevignana Romana, kjer naj bi kip Device Marije preplavile krvave solze. Čudež, ki ga je prijavila lastnica kipa Gisella Cardia, je v italijansko mestece začel privabljati številne obiskovalce. Slednji so v tem obdobju darovali na desetine tisoče evrov. Vse to pa v želji po boljšem življenju, ozdravitvi in nadnaravnih izkušnjah, ki jih je lastnica obljubljala in po njenih besedah tudi sama doživljala. Ker je bila Cardia nekoč že obsojena bančne goljufije, je Katoliška cerkev čudež vzela pod drobnogled, saj so predvidevali, da so solze pripadale morebitni živali (prašiču) ali da je šlo za drugo barvno polnilo. Rezultati preiskave so šokirali. DNK krvi je ustrezal genetskemu zapisu lastnice same, kar je sprožilo ogorčenje tudi pri največjih vernikih. Celotna zgodba je prek italijanske vojske, policije in Katoliške cerkve pristala tudi na sodišču, kjer še ni znano, kakšna kazen bo doletela krivo izpovedovalko. 

V Sloveniji točno določene kazni za izmišljeni cerkveni čudež ni, je pa možna zaporna kazen do petih let v primeru pridobitve velike premoženjske koristi na ta račun. Kaznivo dejanje je tudi to, če zavajaš množico ljudi in jim s tem škoduješ oziroma ogroziš njihovo zdravje (na primer, da se bolniki odpovejo zdravljenju zaradi »čudeža«). V primeru, da gre za manipulacijo z verniki, zakonodaja to prepušča notranjemu nadzoru Cerkve, čeprav lahko pride v skrajnem primeru tudi do civilne tožbe zaradi zlorabe zaupanja. Po drugi strani pa ni kaznivo nekaj, kar je le prepričanje posameznika. Če nekdo resnično verjame, da je bil priča čudežu (čeprav objektivno ni dokazov), to ni kaznivo, ker zakon ne preganja osebnega verskega prepričanja, četudi je širše nerazumno, nerazumljivo ali nenaravno.

Po čudežih eden bolj znanih krajev je tudi bosansko-hercegovsko Međugorje, kjer naj bi se od leta 1981 šestim otrokom redno prikazovala Devica Marija. Vatikan tega uradno ni priznal kot nadnaravni dogodek, obstaja pa sum na manipulacijo oziroma komercializacijo, saj je kraj postal romarski center s pomembnim ekonomskim vplivom. Domnevni čudeži so se pojavljali tudi v hostijah, ko so te spremenile barvo. Več znanstvenih raziskav je pokazalo, da gre lahko za biološke ali kemične reakcije, v nekaterih pa celo namerno dodajanje krvi. 

V srednjem veku so vernikom prodajali raznorazne dele telesa, kot so prsti svetnikov in kosti apostolov. Kasneje so ugotovili, da gre za živalske kosti ali naključne predmete, da bi pritegnili romarje. Tudi Kristusove rane, tako imenovane stigmate, ki naj bi jih dobili svetniki, so bile sporne. Obstajajo namreč dokazi, da so si jih oboleli povzročili namerno zaradi psihosomatskih motenj. 

Postopek preverjanja morebitnih božjih čudežev se začne pri lokalnem škofu, ki zbere pričevanja, preveri dejstva in vključi teologe, zdravnike ter psihologe, ki tvorijo strokovno komisijo. Preverja se, ali obstaja naravna razlaga, ali je oseba psihično stabilna ter ali obstajajo ponavljajoči se elementi manipulacije. Poročilo gre nato v Vatikan, kjer je rezultat razglašen. Čudež je lahko potrjen kot nadnaraven, lahko je dokazan, da ni nadnaraven, lahko pa ostane odprt, ko ni dovolj dokazov za ali proti. 

Čudeži so zelo redko potrjeni, saj je Vatikan izredno previden. Najbolj znani so ozdravitveni čudeži iz Lurda. Šlo je za medicinsko nepojasnjene, takojšnje, popolne in trajne ozdravitve, preverjene z dokumentacijo in neodvisnimi zdravniki. Od deset tisoč takih ozdravitev jih je Vatikan kot čudeže uradno potrdil zgolj 70. Kot priznani čudež lahko izpostavimo Marie Bailly, ki se je po kopanju v lurdski vodi odrešila gotove smrti, saj je imela tuberkulozo peritoneumo. Brez zdravljenja je takoj okrevala, bolezen pa se ni več ponovila. Nasprotno so recimo zavrnili primer čudeža Veronici Lueken, ki je trdila, da se redno pogovarja z Devico Marijo, ki preko nje komunicira s svetom. Brez dokazov, s teološkimi napakami in njeno psihološko nestabilnostjo je Vatikan to označil za laž. 

Na slovenskem je odmeval primer iz Brestanice, ko se je leta 1930 hostija dvignila v zrak in zažarela, kar je sprožilo veliko navdušenja med obiskovalci, a komisija ni nikdar našla dovolj objektivnih dokazov, zato ni bil dogodek nikoli potrjen kot čudež. Vsak lahko verjame v to, kar želi, če pa je to na trdnih tleh in resnično ali je zgolj izmišljotina, prej ali slej pokaže čas. 

Andraž Velkavrh