Olivier Bault: Tusk si že leta prizadeva nevtralizirati – in celo uničiti – celotno konservativno gibanje

1 hour ago 19

Piše: Alvaro Penas

Olivier Bault od začetka leta 2024 vodi center za komuniciranje pri poljskem pravnem možganskem trustu Ordo Iuris. Deset let je deloval kot novinar in kolumnist ter dopisnik za konservativne tuje medije; še vedno občasno piše za poljski tednik Do Rzeczy. Pred tem je delal kot prevajalec iz poljščine, angleščine in španščine. Je Francoz, vendar že več kot trideset let živi na Poljskem, kjer si je ustvaril tudi družino.

Dogodki 30. oktobra so pomenili prelomnico v institucionalni krizi na poljskem ustavnem sodišču, vendar vse skupaj sega že v leto 2015. Kako in po zaslugi koga se je takrat ta kriza začela?

Kriza se ni začela s stranko Zakon in pravičnost (PiS), temveč nekaj mesecev prej. Junija 2015 je takratna vladajoča koalicija – ki so jo sestavljale Državljanska platforma (PO) Donalda Tuska in Ljudska stranka (PSL), danes pa znova skupaj vladajo v okviru širše koalicije – na podlagi javnomnenjskih raziskav vedela, da bo na jesenskih volitvah izgubila. Zato je spremenila zakon o ustavnem sodišču, kar je omogočilo imenovanje sodnikov vnaprej. Oktobra, le nekaj dni pred volitvami, je odhajajoči Sejm (parlament) imenoval pet sodnikov. Trije med njimi so zasedli mesta, ki bi postala prosta 6. novembra, preostala dva pa mesta, ki bi postala prosta decembra.

Po menjavi oblasti je novi Sejm, v katerem je imela večino stranka PiS, razveljavil sklepe o izvolitvi omenjenih petih sodnikov in izvolil pet drugih. Nihče od prvih petih sodnikov pred predsednikom Andrzejem Dudo še ni zaprisegel. Ustavno sodišče je 3. decembra razsodilo, da je bila izvolitev treh sodnikov novembra veljavna, izvolitev preostalih dveh pa ne. Utemeljitev je bila, da so ta tri mesta postala prosta pred prvim zasedanjem novega Sejma, ki ga je predsednik sklical za 12. november. Če bi ga sklical pred 6. novembrom, bi bile po isti logiki tudi te tri izvolitve neveljavne. Šlo je torej do neke mere za vprašanje časovnice.

Vendar pa je Duda v noči z 2. na 3. december, le nekaj ur pred razglasitvijo odločbe, že sprejel zaprisego štirih novih sodnikov, ki jih je imenovala stranka PiS. Ker odločbe ustavnega sodišča začnejo veljati v trenutku, ko so razglašene, stranka PiS in predsednik nista kršila dobesednega besedila zakona. Vseeno pa sta zakon raztegnila in zaostrila konflikt, čeprav bi lahko počakala na odločbo in jo upoštevala. Posledica je bila, da so obstajali trije sodniki, ki so bili veljavno izvoljeni, a še niso zaprisegli, ter trije drugi, ki so bili izvoljeni in so zaprisegli za ista mesta. To je sprožilo spor glede tako imenovanih »dvojnikov« (poljsko: *dublerzy*), v katerem je bila postavljena pod vprašaj izvolitev treh od petnajstih ustavnih sodnikov.

Ali se ta položaj ne bi moral razrešiti sam od sebe, ko bi sodnikom potekel mandat?

Res je, polemika bi morala decembra 2024 povsem narahlo potihniti. Na Poljskem mandat ustavnega sodnika traja devet let in ga ni mogoče podaljšati, zato po tem datumu na sodišču ne bi smelo biti več nobenih »dvojnikov«. Vendar se to ni zgodilo.

Od marca 2024 vlada Donalda Tuska – ki je nastopila funkcijo decembra 2023 – ne objavlja odločb ustavnega sodišča v uradnem listu in jih ne izvršuje. Po navedbah samega sodišča je takšnih odločb trenutno 85. In to kljub dejstvu, da je ustavno sodišče septembra 2025 razsodilo, da objava ni pogoj za to, da njegove odločbe začnejo veljati. Osemnajstega novembra 2026 so trije združeni senati Vrhovnega sodišča končno sprejeli odločitev v tem smislu: odločbe Ustavnega sodišča so zavezujoče ne glede na to, ali so objavljene. Vlada tega ne priznava, posledica pa je pravni kaos, v katerem sodišča odločajo različno, odvisno od stališča posameznega sodnika, zaradi česar je moralo zdaj posredovati Vrhovno sodišče.

Poleg tega vladajoča liberalno-leva koalicija – čeprav ni bilo več tako imenovanih »dvojnih« sodnikov – ni zapolnjevala prostih sodniških mest, ko so ta nastala. Počakala je, da so se nabrala, in z imenovanjem sodnikov začela šele marca letos. S tem krši ustavo, ki določa, da Ustavno sodišče šteje petnajst sodnikov, ter zakon, ki zahteva, da se prosta mesta zapolnijo takoj, ko nastanejo. Vse kaže, da Tuskova koalicija – podobno kot leta 2015, čeprav z drugačnimi sredstvi – poskuša prevzeti nadzor nad Ustavnim sodiščem pred parlamentarnimi volitvami prihodnje leto. Njen cilj je zagotoviti večino sebi naklonjenih sodnikov, ki bi z devetletnimi mandati na položajih ostali naslednja dva zakonodajna mandata, ne glede na izid volitev.

Pred tem ste omenili, da je stranka PiS raztegnila meje zakona. Bi bilo pravilno reči, da sta tako Donald Tusk kot stranka PiS poskušala prevzeti nadzor nad sodstvom?

Ne, saj je stranka PiS vedno delovala v skladu s črko zakona, čeprav je včasih raztegnila njegov duh. Ko je zamenjala predsednike in podpredsednike sodišč, je to storila na podlagi zakona iz julija 2017, ki ga je sprejela njena parlamentarna večina, podpisal pa predsednik Andrzej Duda.

Vlada Donalda Tuska ne more ravnati na ta način, saj ima predsednik Karol Nawrocki, ki ni na njegovi strani, pravico do veta. Zato je po vsej državi zamenjala predsednike in podpredsednike sodišč v nasprotju z zakonom. Sedanji pravosodni minister Waldemar Żurek jih je razrešil kljub negativnim mnenjem sodniških svetov na posameznih sodiščih in brez posvetovanja z Državnim sodnim svetom (KRS), kar zakon v takšnih primerih zahteva. Gre za očitno in trajajočo kršitev črke zakona – nekaj, česar na Poljskem ni bilo vse od padca komunizma leta 1989.

Ali menite, da je bilo dogajanje na ustavnem sodišču državni udar?

Po mnenju naših pravnih strokovnjakov z inštituta Ordo Iuris – da, brez dvoma: gre za poskus državnega udara in nedvomno za napad na ustavni organ države. In nismo edini, ki to vidimo tako. Tako dogajanje opisujeta tudi prvi predsednik vrhovnega sodišča Zbigniew Kapiński in predsednik vrhovnega upravnega sodišča Jacek Chlebny. Celo Przemysław Rosati, predsednik Vrhovnega sveta odvetniške zbornice, ki je znan po svojih liberalnih stališčih, je priznal, da Bogdan Święczkowski po veljavni zakonodaji ostaja predsednik ustavnega sodišča, čeprav ga Tuska vlada zdaj obravnava kot suspendiranega. Tudi drugi pravni strokovnjaki, ki so podpirali Tuskovo koalicijo in so v preteklosti ostro kritizirali stranko PiS, se strinjajo, da je bila prestopljena rdeča črta. Tridesetega oktobra je Anna Korwin-Piotrowska vstopila v sodišče v spremstvu Državne službe za varovanje, medtem ko je policija zakonitemu predsedniku in podpredsedniku preprečila vstop. Tam se je razglasila za vršilko dolžnosti predsednika in oba »suspendirala«. Vendar pa ni sodnica ustavnega sodišča: izvolil jo je sicer Sejm, vendar nikoli ni zaprisegla pred predsednikom republike, kot to zahteva zakon. Zasedanja, ki jih sklicuje – na katerih so od osmih sodelujočih sodnikov le trije, izvoljeni letos, zaprisegli pred predsednikom – niso občni zbori ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče je že razveljavilo njene odredbe proti vodstvu sodišča z utemeljitvijo, da jih ni mogoče šteti za odredbe ustavnega sodišča.

Evropska komisija je podprla ravnanje Donalda Tuska – čeprav to ni nikakršno presenečenje.

Evropska komisija je Tuskovo vlado podprla dan po tem državnem udaru. Njen tiskovni predstavnik je izjavil, da imenovanje osmih novih sodnikov sodi v pristojnost Sejma in da mora ustavno sodišče spoštovati sodno prakso Sodišča Evropske unije. Za Bruselj je najpomembneje, da ustavno sodišče priznava primarnost evropskega prava pred poljsko ustavo – ne pa, da je legitimno v skladu s poljskim pravom.

Na Poljskem nihče ne oporeka temu, da sodnike voli Sejm. Vendar pa poljska zakonodaja zahteva, da sodniki zaprisežejo pred predsednikom republike, predsednik pa lahko zaprisego odloži, če ima utemeljene pomisleke – kar je leta 2015 priznalo tudi samo ustavno sodišče. Nawrocki nikoli ni zavrnil zaprisege: odložil jo je, ker je imel omenjene pomisleke, med drugim zato, ker Sejm ni določil, katero mesto naj zasede posamezni sodnik. Poleg tega Sejm ni zapolnil prostih mest sproti, ko so ta nastala, temveč je počakal, da se jih je nabralo šest – kar ni dopustno. Prvega aprila je predsednik sprejel zaprisego dveh sodnikov, izvoljenih na mesta, ki so postala prosta v času njegovega mandata. Drugi niso čakali in so pred predsednikom sejma »podali prisego«. To je sprožilo spor o pristojnosti, ki ga je predsednik predložil ustavnemu sodišču. Vendar pa sta sodnika, ki ju je on zaprisegel – kasneje pa se jima je pridružil še tretji – zavrnila odločanje brez svojih kolegov, ki niso prisegli. Brez njih sodišče ni imelo enajstih sodnikov, potrebnih za rešitev primera. Tako so prav tisti, ki jih je izvolila vladajoča koalicija, onemogočali rešitev spora vse do 30. oktobra, ko je vlada vdrla na sedež ustavnega sodišča.

Ali obstaja rešitev za to krizo? Ali predlog Mateusza Morawieckega za ustavno »ponastavitev« uživa kakršno koli podporo?

Zamisel o ustavni »ponastavitvi« ustavnega sodišča je prvič predstavila Konfederacija (Konfederacja) – koalicija libertarcev in krščanskih nacionalistov. Predlagali so jo še pred zadnjimi volitvami. Petega novembra je svoj predlog predstavila tudi Poljska ljudska stranka (PSL), koalicijska partnerica Donalda Tuska. Stranka Zakon in pravičnost (PiS), ki je bila sprva zelo zadržana, je zdaj videti bolj naklonjena tej zamisli. Enaintridesetega oktobra je Karol Nawrocki sklical srečanje političnih strank. Udeležile so se ga stranke PSL, Poljska 2050, Razem, Konfederacija, Rozwój Plus in PiS, medtem ko sta Tuskova Državljanska koalicija in levica srečanje bojkotirali.

Predlog uživa določeno podporo, vendar ne zadostne. Za spremembo ustave sta potrebni dvotretjinska večina v sejmu (spodnjem domu parlamenta) in absolutna večina v senatu, kar trenutno brez Tuskove stranke ni mogoče. Politiki sami priznavajo, da to v trenutnem zakonodajnem mandatu ni realistično, morda pa bi bilo izvedljivo v naslednjem.

Poleg tega »ponastavitev« ne sme pomeniti nekaznovanosti za tiste, ki so izvedli ta državni udar. Po menjavi oblasti morajo sankcije odvrniti vsakogar od ponavljanja dejanj, ki jih Tusk izvaja v imenu tako imenovane »bojevite demokracije«. Stranka PiS je sicer zagrešila zlorabe, vendar ni šlo za diktaturo; te zlorabe so neprimerljive s tem, kar se dogaja od konca leta 2023. Javni mediji so bili prevzeti s silo, prav tako državno tožilstvo in vodstva sodišč – vse to v nasprotju z zakonom. Opozicija in konservativne nevladne organizacije so izpostavljene represiji: policija je ob šestih zjutraj potrkala na vrata njihovih voditeljev. Duhovnik Michał Olszewski je sedem mesecev preživel v priporu brez sojenja, varuh človekovih pravic pa je potrdil, da je bil deležen nečloveškega ravnanja. Z njim sta bili v celicah s strogim režimom zaprti tudi dve nekdanji uslužbenki ministrstva za pravosodje – obe materi. In nista bili edini: enaka usoda je doletela tudi druge javne uslužbence in voditelje nevladnih organizacij. Ta obračun ni usmerjen le proti politični opoziciji, temveč proti celotnemu konservativnemu gibanju, ki ga Tusk že leta poskuša nevtralizirati – oziroma celo uničiti – pri čemer uživa ne le moralno, temveč tudi finančno podporo Evropske komisije pod vodstvom Ursule von der Leyen.

»Tisti, ki se veselijo predsedniškega veta, so sovražno nastrojeni posamezniki, ruske farme trolov, pedofili, skrajni nihilisti in lobisti. Žrtve tega veta so poljski otroci, starši in varnost vseh državljanov.« Tako je na omrežju X zapisal Donald Tusk v odzivu na najnovejši veto predsednika Nawrockega. Kaj točno je predsednik zavrnil z vetom, da je Tusk v ta kontekst vpletel pedofile, ruske trole in lobiste?

Gre za čisto demagogijo. Predsednik Nawrocki z vetom ni zavrnil boja proti pedofiliji, temveč vzpostavitev upravnega cenzorja na spletu.

Trinajstega novembra je vložil veto na zakon, katerega namen je bil v poljski pravni red prenesti evropsko uredbo o digitalnih storitvah (DSA) – podobno, kot je januarja zavrnil že prejšnjo različico tega zakona. Ta zakon je šel precej dlje od zahtev Bruslja – čeprav že sama uredba DSA predstavlja grožnjo svobodi izražanja. Zakon je predsedniku Urada za elektronske komunikacije (UKE) – ki ga imenuje vlada in je njej tudi odgovoren – omogočal blokiranje spletnih vsebin na podlagi preprostih upravnih odločb, vključno s tako imenovanim »sovražnim govorom«. Septembra pa je predsednik podpisal drug zakon, ki uredbo DSA uvaja brez omenjenega mehanizma.

Veljavna zakonodaja že omogoča pregon in kaznovanje pedofilov na spletu. Za to ni potreben noben nov zakon.

Ali menite, da bo na prihajajočih volitvah prišlo do preobrata?

Vsekakor upamo na to. Javnomnenjske raziskave kažejo, da bi lahko desne stranke v naslednjem parlamentu osvojile večino, če bodo volitve svobodne in demokratične. Potekale bodo čez leto dni, jeseni, čeprav datum še ni določen. Pravo vprašanje je, ali bodo te stranke sposobne oblikovati koalicijo, saj so globoko razdeljene in imajo glede številnih vprašanj različna stališča.

Na inštitutu Ordo Iuris pripravljamo načrt za obnovo države, ki bo, kot upamo, služil kot program za prvih šest mesecev delovanja te morebitne koalicije domoljubov. Posvetujemo se z vsemi desnimi strankami ter s strokovnjaki in raziskovalnimi središči.

Prav tako menimo, da je napad na ustavno sodišče 30. oktobra ustvaril razmere, v katerih je takšna koalicija mogoča. V domoljubnem taboru se – kljub razlikam – vsi strinjajo, da danes ni ogrožena le demokracija, temveč tudi poljska neodvisnost; podobno kot konec 18. stoletja, tik pred delitvami Poljske. Nihče ne dvomi, da je podpora Evropske komisije Donaldu Tusku namenjena temu, da bi Poljsko prisilili v priznanje primarnosti prava EU in sodb Sodišča Evropske unije nad lastno ustavo. Druge države tega še niso storile, Poljska pa bi lahko postavila precedens. Prav tako si prizadevajo za uvedbo evra. Skratka, cilj je podrediti Poljsko Bruslju, v domoljubnem taboru pa vlada soglasje, da tega ne smemo dopustiti. Živimo v prelomnem trenutku zgodovine Tretje poljske republike.

Stranka PiS nima več možnosti za pridobitev absolutne večine, toda če bi bila oblikovana nova desna vlada – s stranko Konfederacija ter drugimi desnimi in desnosredinskimi strankami – bi bila to najbolj desno usmerjena, konservativna, pro-life in suverenistična vlada, kar jih je Poljska imela po padcu komunizma. Za Evropsko komisijo bi to pomenilo učinek bumeranga; Komisija se namreč vse od zmage stranke PiS leta 2015 vmešava v poljske zadeve na način, ki je v popolnem nasprotju z načelom pravne države, saj s tem krši samo evropsko pravo. Z neupoštevanjem pogodb in ignoriranjem volivcev v posameznih državah – a ob podpori določenih vlad, denimo tistih v Berlinu in Parizu – si Komisija prizadeva preoblikovati sedanjo Evropsko unijo v centralizirano in nedemokratično nadnacionalno državo. Pri tem pa Poljsko očitno uporablja kot poligon za uresničevanje svojih ambicij.

Vir: avocedelpatriota.it/en/tusk-has-sought-to-neutralize-for-years-and-even-annihilate-the-entire-conservative-movement-an-interview-with-olivier-bault-director-of-the-communications-ce/

The post Olivier Bault: Tusk si že leta prizadeva nevtralizirati – in celo uničiti – celotno konservativno gibanje appeared first on Kulturni marksizem.

Read Entire Article