OFIS: Dihotomija na nabrežju

Na vzhodnem robu Triglavskega narodnega parka, ujeta med navpični steni Homa in Boršta, leži ena najbolj priljubljenih in poznanih sotesk v Sloveniji – Soteska Vintgar. Naravni spomenik, po katerem so imena dobile tudi nekatere druge slovenske soteske, obiskovalce privablja že več kot stoletje. Kmalu po njenem odkritju, leta 1891, je takratni gradbeni odbor pripravil načrt in uredil dostop. Pot je bila slovesno odprta 26. avgusta 1893. V več kot stoletju obratovanja so se v sotesko ter njeno neposredno bližino zvrstili posegi, ki so dostopnost naravne vrednote prilagajali vse večji rasti njenega obiska. Večinoma sprotne intervencije, brez celovitega načrta, so pripeljale do tega, da soteska danes nima celostne podobe. K temu je do nedavnega sodila tudi brunarica na vstopni točki, postavljena leta 1986. Dotrajani in pomanjkljivo opremljeni objekt je bilo treba zamenjati z novim, česar so se lotili arhitekti iz biroja Ofis arhitekti.

Vodilo prenove je bilo ohraniti vse, kar je kvalitetnega in vitalnega. Novi objekt ohranja gabarite prvotno postavljene brunarice ter sledi materialni in oblikovni skladnosti z graditeljskimi načeli v zaščitenem območju.

Lesena struktura je postavljena na ohranjeni zidani del, ki se vpenja v strmo pobočje. Poleg gabaritov je ohranjen tudi volumen brunarice ter strm naklon dvokapnice.

Kljub temu da gre za subtilno intervencijo brez večjih sprememb v širši prostorski zasnovi, so avtorji v projekt vpeljali mnoge kontraste, ki prostorsko izkušnjo obiskovalca povežejo z nepredvidljivim značajem reke Radovne in raznolikimi ambienti soteske.

Še preden vstopimo v malo stavbo, postavljeno na rob klančine, se pot obiskovalca razdeli na dvoje: naprej po makadamski poti mimo zaprte strani poslopja, na katero je umeščeno prodajno okno kavarne; desno, proti reki, pa do recepcije vodi jeklena brv, podobna tistim, po katerih se kasneje vzpenjamo po soteski. Preko slednje vstopimo v svetlo in odprto recepcijo – nasprotje zunanji, temni podobi stavbe. Skozi zastekljeno fasado na vzhodni strani se prostor poveže s strugo gorske reke, ki teče po dnu klančine, na katero je umeščen objekt.

Tudi tlorisna organizacija se deli na dva nasprotujoča si pola: omenjeni odprti del recepcije ob reki ter zaprti del kavarne, ki se z zunanjostjo povezuje le preko horizontalnega okna. Ta se v času zaprtja zlije s temno fasado iz žganega lesa.

Posebno pozornost so avtorji namenili izbiri in obdelavi materialov. Zunanje lesene opne so izvedene iz mozničenih lesenih plošč iz smrekovega lesa. Te med seboj povezujejo bukovi mozniki, zaradi česar so se pri izvedbi lahko povsem izognili uporabi lepila. Fasado pred zunanjimi vplivi ščiti naravna obdelava brez uporabe zaščitnih sredstev: karboniziran žgan les je premazan z naravno borovo smolo, kar preprečuje nastanek lesne gobe in plesni.

Les je uporabljen tudi v interierju. Konstrukcijske elemente iz macesna, obdelanega z oljem, dopolnjujejo okenski okvirji iz smrekovega lesa. Celoten nabor lesenih delov je izključno lokalnega, slovenskega izvora. Lesene obloge v notranjosti pripomorejo k doživljajskemu kontrastu med svežim ozračjem gorske reke in hladnimi barvami zunanjosti ter toplino v les oblečene brunarice.

Jasnejša artikulacija vstopne točke tako začetek poti smiselno poveže s celotnim potekom obiska ter pri tem obiskovalcem ponudi drobce prostorskih izkušenj poti med pobočji reke Radovne. Ta med svojo potjo skozi Vintgar nenehno spreminja svoj obraz – je enkrat močna, brzeča in glasna, za ovinkom pa spokojna, tiha in bistra razkrije rečno dno.

Ime projekta: Soteska Vintgar
Arhitektura: OFIS
Avtorji projekta: Rok Oman, Špela Videčnik, Amadej Mravlak, Andrej Gregorič

Lokacija: Soteska Vintgar
Leto načrtovanja: 2024
Leto izvedbe: 2024
Površina zemljišča: 1200 m²
Površina objekta: 42 m²
Izvedba: Ekoart,
Mizarstvo Ovsenik,
Gradbeništvo Franc Novak

Fotograf: Miran Kambič
Napisala: Pia Gerbec