Odzvala se je policija, takole bodo ukrepali glede pretepa med otroci na Ptuju

1 day ago 12

ARTICLE AD

PTUJ – Ko otroci udarijo: nasilništvo mladih pred objektivi telefonov in oči družbe

Na Ptuju sta v zadnjih dneh odjeknila dva nova primera nasilja med mladimi – v obeh primerih so napade posneli, v enem celo brez dovoljenja žrtve. Policija zdaj preiskuje kaznivo dejanje nasilništva, v enem primeru tudi neupravičeno slikovno snemanje. A vprašanja so več kot le pravna: kako smo sploh prišli do točke, ko otroci snemajo, ko pretepajo? In zakaj se odrasli – znova – znajdemo korak za njimi?

Dva posnetka, dva primera – in ogromno tišine

Po podatkih Policijske uprave Maribor, ki jih je objavila 30. marca 2025, na Ptuju trenutno poteka preiskava dveh ločenih primerov nasilništva, pri katerih so osumljenci mladoletne osebe. Eden izmed posnetkov kaže skupino otrok, ki fizično napade vrstnika. Drugi primer vključuje še en element: neupravičeno snemanje žrtve, torej kaznivo dejanje po 138. členu Kazenskega zakonika.

V obeh primerih je posnetek hitro zakrožil med mladimi – prek Snapchata, Instagrama, nekateri so si ga celo delili prek zasebnih Telegram skupin, po domače: šlo je viralno.

In potem so odrasli spet – presenečeni. Posnetek si lahko ogledate tukaj.

Grozljivo, na Ptuju nov primer mladostniškega nasilja, kam gre ta Slovenija?

“To je prelomnica za našo skupnost,” je dejal policist

Dogodki na Ptuju so sicer sveži, a njihov kontekst je star znanec. Nasilje med mladimi, zlasti fizično in psihično ustrahovanje, se je zadnjih nekaj let preselilo tudi v digitalno okolje. To pomeni, da pretepi niso več samo stvar šolskega dvorišča – zdaj jih spremlja še digitalni podaljšek: snemanje, širjenje, poniževanje, lažne govorice. In to vse javno.

Policija ob tem opozarja, da po 14. letu starosti mladostniki že kazensko odgovarjajo. Tisti, ki so mlajši, se sicer ne znajdejo pred sodiščem, a primer ni pozabljen – o njem poročajo Centru za socialno delo, šoli in staršem. Včasih tudi medijem. Kot v tem primeru.

“Ko otroci snemajo nasilje, ne govorimo več o spontanih izpadih. Govorimo o družbenem signalu, ki ga ne smemo preslišati,” je izjavil vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto pri PU Maribor.

Kazenski zakonik? Ja, a najprej realnost

V slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) je nasilništvo opredeljeno kot dejanje, pri katerem storilec žrtev poniža, ustrahuje, pretepa ali drugače spravi v podrejen položaj. To ni nekaj, kar bi v pravnem jeziku zvenelo mehko – gre za resno obtožbo. In čeprav so storilci pogosto mladoletni, zakon zanje predvideva tudi konkretne sankcije.

Po podatkih PU Maribor med najpogostejšimi kaznivimi dejanji, ki jih zagrešijo mladi, izstopajo:

nasilništvo,
povzročitev lahkih telesnih poškodb,
grožnje,
izsiljevanje,
in celo zloraba pornografskega gradiva.

In tu je treba postaviti piko.

Zakaj to počnejo? (Ni enoznačnega odgovora – pa vseeno)

Večina otrok ni nasilna. A nekateri so. In ko začneš kopati po ozadjih, se hitro pokaže, da stvari niso črno-bele.

Psihologinja dr. Mojca Zadravec, ki na mariborski univerzi raziskuje razvoj mladostnikov, pravi takole: “Gre za kombinacijo potrebe po potrditvi, nizke samopodobe in vplivov okolja. Če otrok doma vidi nasilje, če ga nihče ne sliši, če je edini ‘odziv’ na njegovo stisko ignoranca, potem je včasih pretep edina pot, kako reči: tu sem.”

Problem? Drugega jezika se ni naučil. Ker mu ga nihče ni ponudil.

Kamera kot orožje

V enem od primerov s Ptuja je posnetek, ki je zdaj predmet preiskave, nastal brez dovoljenja žrtve. To pomeni, da ne gre več le za nasilje, temveč za neupravičeno slikovno snemanje, kar je kaznivo tudi med odraslimi – pri otrocih pa še toliko bolj občutljivo.

“Zame ni hujšega, kot ko se pretep spremeni v predstavo. Ko žrtev ni več oseba, ampak objekt za ogled,” je v anonimnem pogovoru za naš medij dejala ena izmed učiteljic iz osnovne šole na Ptuju.

Po podatkih Unicefa iz leta 2023 psihološke posledice spletnega nasilja pogosto trajajo dlje kot fizične poškodbe. Žrtev ni le udarjena – je razgaljena, izpostavljena, ponižana. In pogosto sama.

Tudi šole (ne)morejo vsega

Osnovne šole so v prvi vrsti vzgojno-izobraževalne ustanove. A danes – hočeš, nočeš – postajajo tudi krizni centri, terapevtski kotički in varnostne enote. Vse hkrati. In pogosto brez kadra.

Na eni izmed ptujskih šol (ime hranimo v uredništvu) priznavajo: “Ko se pojavi otrok z nasilnimi vzorci, nimamo orodij, da bi ga ustavili. Pogovor, ukor, informacija staršem – in potem čakamo. Včasih preprosto čakamo, da se zgodi nekaj hujšega, da nas sistem končno sliši.”

Trpko. A resnično.

Starši? Ključni. A včasih – odsotni.

Policija redno obvešča centre za socialno delo, a v praksi pogosto ostaja ena resnica: starši so tisti, ki bi morali prvi opaziti spremembe v vedenju svojih otrok.

In če jih ne? Potem postanejo zgolj zadnja postaja v verigi ukrepanja – ko je že prepozno.

Mesto Ptuj – pa vendar ne edino

Da, dogodki so se zgodili na Ptuju. A naj se nihče ne slepi, da gre za lokalni problem. Po podatkih Zavoda za šolstvo je bilo lani prijavljenih več kot 300 primerov spletnega nasilja – zgolj v osnovnih šolah. Najpogosteje na področju Ljubljane, Maribora, Celja in Kopra. Ptuj ni anomalija. Je del vzorca.

V zadnjih dveh letih je bilo po podatkih Ministrstva za vzgojo in izobraževanje vloženih več kot 900 poročil o medvrstniškem nasilju. In to so samo uradni primeri.

Rešitve?

Strokovnjaki že leta opozarjajo, da potrebujemo sistemski pristop:

več šolskih svetovalcev (trenutno jih v nekaterih šolah sploh ni),
obvezne preventivne delavnice z zunanjimi strokovnjaki,
podporo učiteljem in razrednikom, ki so na prvi fronti,
ter zakonodajne spremembe, ki bodo prožne, a ne neučinkovite.

Vlada je leta 2024 sicer napovedala razširitev programa “Skupaj nad medvrstniško nasilje”, a mnogi ravnatelji – tiho – priznavajo: nič se ni spremenilo.

In zdaj?

Preiskava na Ptuju poteka. Storilci bodo obravnavani – kazensko ali socialno, odvisno od starosti. Žrtev bo najverjetneje dobila pomoč. Posnetki? Nekateri so že izginili s spleta – drugi, žal, ne.

A prava vprašanja ostajajo: