Odtisi časa: Kulturni center Španski borci (2. del)

Nekje med nizkimi grmovnicami, grčastimi debli starih dreves in njihovimi košatimi krošnjami se ob Zaloški cesti pomladno prebuja središče ljubljanske mestne četrti Moste. Bujno zelenje v tem delu leta je prava paša za oči, zaspane od zimske sivine. Za trenutek zelenje pritegne vso pozornost, že v naslednjem pa se izbistri tudi širša slika dolge in ozke ploščadi pod drevesi. Kot marsikje v mestu, je tudi tu površina do zadnjega kotička izkoriščena za parkiranje, lokacija pa očitno med vozniki zaželena; opazujem dva avtomobila, ki se počasi prebijata mimo zasedenih parkirnih mest v upanju, da se za kakšnim večjim vozilom skriva prazen prostor.

Prostorsko zaznavo dopolni zvočna slika vedno prometne Zaloške. Za plastmi rastlinja in avtomobili, ki so umeščeni mednje, uzrem zeleno-bele strešice tržnice na enem in svetle platnene senčnike na drugem koncu ploščadi. Od daleč si skozi hrup motorjev lahko predstavljam, kako pod njimi zvenijo glasovi klepetavih branjevk in žvenketanje kavnih skodelic.

Kuliso ploščadi postavljajo štirje paviljonski objekti podobnih gabaritov a različnih arhitekturnih izrazov. Namenjena sem v Kulturni center Španski borci v paviljonu skrajno desno, ki je delo arhitekta Otona Jugovca in med njimi tudi najbolj izstopa. Navzven je zaprt kot kontejner, a se na ploščadi pred njim kljub temu čuti živahen utrip. Vrata velikega zastekljenega vhoda se redno odpirajo in zapirajo, obiskovalci pa neobremenjeno posedajo ob mizah med avtomobili. Srečam se z Marjeto Lavrič, poslovno direktorico kulturnega centra in Zavoda En–Knap, ki v Španskih borcih domuje od leta 2009. Plesni in produkcijski zavod je v tej mestni četrti s svojim programom vzpostavil novo okno v svet. »Ko pomislim na našo dejavnost, sodobni ples, se velikokrat spomnim na Jugovca. Ob prihodu v delavske Moste so sodobne umetniške vsebine, ki jih velikokrat vidijo kot hermetično in konceptualistično zvrst, delovale kot satelit, ki je z lokalno skupnostjo težko komuniciral, tako kot objekt v času nastanka. Leto za letom pa smo z dogodki, kot je otvoritev sezone, ki oživi širše območje Most, uspeli vzpostaviti stik tudi z lokalno skupnostjo.«

Foto: Andrej Lamut

Foto: Andrej Lamut

Stavba je bila ob prihodu novega upravljalca deležna subtilne prenove notranjosti, nekaj let za tem pa tudi vzdrževalnih del na celotnem ovoju stavbe. Prenovo interierja so izvedli P Plus arhitekti, ki so z vstavljanjem novih pohištvenih elementov prilagodili funkcionalnost novim uporabnikom in prostorom zagotovili večjo fleksibilnost. Kontinuiteta posegov je bila dosežena z izvedbo elementov v podobni oblikovalski maniri, njihov izraz pa oblikovno zadržan in podrejen Jugovčevi arhitekturi.

Za največji poseg so se odločili v avli, kjer so pod stopnišče med predelna zidova umestili nov bar. Ob tem se je prvotni garderobni prostor zmanjšal in pomaknil proti robu avle, skrajšati pa je bilo treba tudi oba zidova, da je bar ob vhodih v dvorano dobil ustrezen manevrski prostor. S tem se je prosta krožna pot po avli prekinila, vendar se je njegova izvirna pozicija v nadstropju izkazala kot preveč odročna za vsakodnevno rabo, zato je bil ta kompromis smiseln. Novemu upravljavcu se je namreč zdelo zelo pomembno, da je lokal v kulturni instituciji odprt vse dni v tednu, saj to zagotavlja pretočnost in odprtost hiše. To potrjuje tudi profesor doc. Gašper Medvešek, ki se s tem prostorom ne ukvarja le kot arhitekt, ampak tudi kot domačin, in s kolegi, ki prav tako delujejo v tem okolju, aktivno razpravlja o problematikah središča Most. Skupaj organizirajo delavnice z lokalnim prebivalstvom in pridobivajo dragocen vpogled v realno življenje skupnosti. Tako so recimo branjevke opozorile na velik upad obiska tržnice ob vikendih, odkar sta banka in pošta ob sobotah zaprti. Osnovna družbena infrastruktura se je izkazala za glavni dejavnik, ki ljudi te delavske četrti pritegne v prostor, kavarna v Španskih borcih pa ostaja kot ena zadnjih s tako ponudbo.

V zavodu razumejo, da stavba ni idealna za njihovo dejavnost, do nje pa kljub temu gojijo spoštljiv odnos in iščejo rešitve, kako dediščino ohranjati tako, da ostane živa. »Prilagoditve prostorov današnjemu času so potrebne, nekatere omejitve ZVKD-ja pa se nam zdijo prestroge. Tu si želimo malce več razumevanja,« odpira dialog Marjeta Lavrič. Poleg prepovedi označevanja hiše na pročelju po prenovi fasade, jim največ zadreg povzroča avditorij, bolj primeren za glasbene kot uprizoritvene dogodke. Posebej iznajdljive rešitve morajo najti ob obisku otrok, ki v preveč položni dvorani na oder ne vidijo iz vseh vrst. Kot dober primer iz prakse sogovornica navaja montažni oder na gostovanju v Vicenzi, kjer so organizatorji v renesančno arhitekturo Andree Palladia, Teatro Olimpico, z neinvazivnim montažnim vstavkom prostor prilagodili sodobnim potrebam. Mar ne ohranja arhitekture prav aktivna raba? Uporaba pomeni skrb za objekt in prostorom vnaša življenje. Zakaj ne bi podprli sodobnih vsebin z bolj odprtim pristopom k prenovi in starejši arhitekturi podaljšali uporabnost tudi v današnji čas?

Oglata armiranobetonska stavba z marmornim interierjem postavlja izzive tudi pri zagotavljanju primerne akustike. Poleg zvočne izolacije prezračevalnih vodov so tako v zgornjo avlo namestili težko zaveso, ki ima hkrati nalogo predelitve tlorisa in priložnostnega oblikovanja dodatnega prostora za več zasebnosti uporabnikov. Ta se funkcionalno navezuje na teraso nad vhodnim nadstreškom, kar mu doda posebno kakovost.

Prepoznavanje vrednosti Jugovčevega projekta so v zavodu izkazali tudi z vrnitvijo originalnih visečih luči v avlo, ki dajejo stropu svojevrsten značaj. Prejšnji upravljalci so jih zamenjali za generične vgradne reflektorje, originale pa na srečo shranili v skladišče. Posebno pozornost je arhitekt namenil tudi oblikovanju ambientalne osvetlitve dvorane, kjer je reflektorske luči na vertikalnih vodilih vgradil v sistem premičnih stenskih lesenih oblog, ki so jih lahko poljubno zastrle. Luči so leta 2012 žal demontirali.

Poleg stalnega plesnega ansambla En–Knap group, ki predstavlja srce tako zavoda kot kulturnega centra, deluje pod streho Španskih borcev še več kot 30 partnerjev, ki potrebujejo prostore za vadbo in izvedbo dogodkov, skupaj pa zasedajo skoraj 90 odstotkov kapacitet objekta. V kleti sta njihovim potrebam namenjeni plesna in mala dvorana. Za vsakodnevno 8-urno delo ansambla je ustvarjanje v dvorani brez naravne svetlobe včasih izziv. Kljub optimalni razporeditvi programov po objektu, se Zavod En–Knap srečuje z velikim pomanjkanjem kapacitet. Prostorsko stisko delno rešujejo z večnamensko rabo prostorov, kot je na primer plesna dvorana, ki se ob prireditvah z več nastopajočimi lahko uporabi kot garderoba, hkrati pa raziskujejo okoliško infrastrukturo in njen prostorski potencial.