Odtisi časa:
KSEVT – Kulturni center evropskih vesoljskih tehnologij
(2. del)

Ob obisku Centra Noordung v središču Vitanja ne moremo mimo vprašanja: zakaj prav tu? Čeprav neobičajni spoj futuristične arhitekture in vaške okolice sicer poraja še druga vprašanja, pa je to ključno za razumevanje pomena projekta. Njegova arhitektura se zgleduje po bivalnem delu geostacionarnega satelita, katerega zasnovo je v svoji knjigi Problem vožnje po vesolju pred skoraj 100 leti predstavil Herman Potočnik Noordung. Šlo je za enega prvih in redkih poskusov humanističnega načrtovanja vesoljskih plovil. S tem je satelit presegel status inženirskega objekta in upravičeno dobil oznako vesoljska arhitektura. V breztežnostnem prostoru pa arhitektura sledi drugačnim zakonitostim kot arhitektura na Zemlji, ki je odvisna od tal, na katerih stoji, in je vedno v dialogu z okolico. Vitanje je na prvi pogled naključna izbira za center s programom, katerega vsebina presega krajevno, državno ali celo širše vplivno območje. Potočnikova rodbina sicer izvira iz te vasi, je pa sam na slovenskih tleh preživel le nekaj šolskih let v Mariboru. Zakaj torej Vitanje? »Tu je bila energija,« odpira pot do odgovora Blaž Šef, domačin in bližnji sodelavec idejnih vodij Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij – KSEVT-a, predhodnika Centra Noordung.

V času tlenja ideje o KSEVT-u in iskanja prostora za njegov pristanek, se je v Vitanju ponudila priložnost, da bi vesoljski program vključili v objekt novega kulturnega doma, ki bi nadomestil nekdanjega. Idejo so razvili Dragan Živadinov, Miha Turšič in Dunja Zupančič, ki so želeli v centru dati prostor postdoktorskih študentom, ki bi za svoje umetnostno-znanstvene raziskave uporabljali realno vesolje. Svoj programski predlog so predali arhitektom štirih birojev. Ob prepoznanem pomenu vsebine so se ti soglasno odločili za skupno projektiranje. »Ravno to sodelovanje je pokazalo, kako se lahko različni pogledi in tehnike projektiranja posameznih birojev združijo in projektu na koncu vnesejo tudi dodano vrednost,« se spominja Boštjan Vuga. Drzne statične rešitve je smelo izpeljal statik Josip Konstantinović, neomajno podporo in razumevanje lokalnih akterjev pa je nudil Srečko Fijavž, takratni direktor vitanjske občinske uprave.

Kljub oteženim razmeram med gospodarsko krizo in močno omejenim sredstvom je prišlo do uspešne realizacije in 6. septembra 2012 tudi odprtja KSEVT-a za javnost. Središče je doživelo navdušujoč domači in mednarodni odziv ter bilo večkrat nagrajeno. Pomen programa, ki je polje vesoljskih raziskav širil na umetniško in kulturo področje, pa je ostal prepoznan in podprt le kratek čas. Po treh letih delovanja so postale razmere nevzdržne. Ambiciozni raziskovalno-umetniški program ni dobil ustrezne podpore in financiranja, kar je na rob potisnilo direktorja Miho Turšiča, ki je leta 2015 z gladovno stavko opozoril na propadanje KSEVT-a in alarmantno stanje tudi širše v kulturi. Do leta 2017 so se okoliščine tako zaostrile, da je prišlo do ukinitve programa in njegovega umika iz matičnega objekta. Tik pred popolno ukinitvijo vsebin, vezanih na vesolje, je vodenje objekta prešlo v roke novoustanovljenega državnega zavoda Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, ki je poleg imena prilagodil tudi vsebino.

Arhitekti se strinjajo, da je dvojna vsebina Centra danes še vedno uspešna pri programskem bogatenju kraja. »Objekt se je zelo dobro udomačil. Ponuja eno in drugo in s tem lahko ponudi tudi vse ostalo. To, da se je malo osvobodil prvotnega, zelo določenega programa, se mi zdi celo nekakšna prednost,« razmišlja o njegovem potencialu Boštjan Vuga. To ugotavlja tudi Aljoša Dekleva, ki je nekoliko dlje ostal v aktivnem stiku s projektom: »KSEVT smo intenzivno spremljali tudi po izgradnji, na začetku aktivnega življenja stavbe v skupnosti in prostoru. Prva tri leta smo tukaj vsako poletje organizirali arhitekturno poletno šolo AA nanotourism Visiting School z Londonske Architectural Association School of Architecture. Tema je bila raziskovanje dinamik in sinergij med obiskovalci KSEVT-a in prebivalci Vitanja skozi participatorne študentske projekte.« O vzdržljivosti arhitekture govorijo tudi OFIS arhitekti: »Arhitektura je zasnovana kot jasen prostorski okvir, ki omogoča različne vsebine, zato ostaja relevantna tudi ob spremembah programa.«

Močno omejena sredstva so projektanti učinkovito porabili za najnujnejše gradnike arhitekture, dodatno opremo in zaključne elemente pa so v prostor dodajali postopoma, ko je to postalo mogoče. Z izbiro robustnih gradbenih materialov so objektu omogočili mirno staranje. Ogrodje iz armiranega betona, kovinski kompozitni fasadni paneli, lesene talne obloge in lomljene zasteklitve sestavljajo kolaž površin, ki govori o elementarnosti in brezčasnosti, oblikovne kvalitete stavbe pa ob zadržanem izboru materialov pridejo še bolj do izraza.

Čeprav je nova vsebina v svojem bistvu zelo drugačna od prvotne, je z njeno navzočnostjo vestno poskrbljeno za vitalnost objekta in ohranjanje moči te nenavadne vitanjske arhitekture. Njena zmogljivost je kljub temu na preizkušnji, saj se kvantiteta tematsko raznolikih vsebin dotika zgornje meje prostorskih kapacitet. Poljudnoznanstvene razstave na panojih, artefakti vesoljskih odprav v vitrinah ter večje atrakcije v namensko postavljenih sobah (Noordungov observatorij, ESA Showroom ter simulator letenja) polnijo krivine razstavnega prostora, posegajo pa tudi v osrednji čitalniški prostor in preddverje. Center je prežet z informacijami in predstavitvami inovacij, ki so nedvomno plod angažiranosti, truda in skrbi za nenehno posodabljanje vsebin. V ozadju pa se čuti arhitekturo, ki diha nekoliko oteženo. Lahko mi očitate stereotipni pogled arhitekta, ki išče pretirani red in izčiščenost, ampak je arhitektura KSEVT-a preprosto preveč pomembna, sugestivna in ambientalna, da ji ne bi želela več svobode ter posegov, ki je ne zasenčijo, ampak jo dopolnjujejo.

Med obiskom centra se mi pogled ustavi na enem izmed zastekljenih delovnih prostorov čitalniškega dela, v katerem je knjižnica, ki tu vztraja že od prvih dni. V njej je zbrana skrbno kurirana zbirka knjig, ki čakajo na policah, da jih kdo odpre. V vidno polje se mi obenem prikradejo besedila številnih razstavnih panojev na steni zadaj. Ob tem prizoru se zamislim. Mar ne tiči prav v samoiniciativnem iskanju informacij tisto vznemirjenje, ki nas vodi v raziskovanje in širjenje naših obzorij? Vznemirjenje, ki ga danes vse pogosteje nadomešča napor, ki ga moramo vložiti v filtriranje vseh informacij, ki nas poiščejo same in s katerimi smo nenehno bombardirani.

Če v prihodnosti spet vznikne iniciativa, ki bi v Vitanju obudila program kulturno-znanstvene obravnave vesolja, lahko verjamemo, da bo objekt še vedno naseljiv. To možnost dopuščajo tudi ustanovitelji, ki so se leta 2022 odločili vse temeljne listine KSEVT-a predati v hrambo rokopisnega oddelka NUK-a. V javni ustanovi so tako postale dostopne vsem zainteresiranim, ki bi v prihodnosti, ko bo človeštvo na to pripravljeno, želeli obuditi njihovo vsebino.

Pomen današnjega Centra Noordung je treba iskati v aktivni uporabi objekta in njegovi večplastni programski shemi. Center predstavlja stičišče poti spodbudnega števila obiskovalcev razstav (na leto jih beležijo preko 26.000) ter domačinov, ki dvorano uporabljajo redno in resnično večnamensko. Izkazalo se je, da ima prav ta superpozicija vaškega in vesoljskega, zemeljskega in v nebo zazrtega, večjo sporočilnost in spodbuja nepričakovane interakcije, odzive in priložnosti. Gre za nenavadno simbiozo uporabnikov, ki jo omogoča prav arhitektura – svetla točka projekta, ki v svojem prostoru in času ni našel prave sile privlačnosti in zdaj lebdi nekje vmes. Arhitektura kot njegova zapuščina pa vendarle vztraja, in ko jo ob obisku Vitanja ugledamo, še vedno preseneti. Naj nas še naprej spodbuja k razmislekom o vesolju in razsežnostih, ki nam jih odstira.

Napisala: Patricija Bratuž

Iskrene zahvale Draganu Živadinovu za vabilo na potop v prvi snop KSEVT-a v rokopisni zbirki NUK-a.

Fotografije: Boštjan Pucelj
Na naslovnici: Critical Distance, en od projektov z delavnic AA nanotourism Visiting School

Rubrika Odtisi časa je posvečena refleksiji življenja stavb skozi čas. Kako se arhitektura stara?

Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (danes Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga)
Lokacija: Vitanje
Idejni vodje: Dragan Živadinov, Miha Turšič, Dunja Zupančič
Avtorji arhitekturnega projekta: Bevk Perovič, Dekleva Gregorič, OFIS, SADAR+VUGA
Naročnik: Občina Vitanje, Ministrstvo za kulturo RS

Površine: 2800 m²

Gradbene konstrukcije: Josip Konstantinović
Fasadni detajli: Rok Gerbec
Grafično oblikovanje: Atelje Balant

Izvajalci gradbenih konstrukcij: CM Celje, d.d. (v stečaju), Oder d.o.o., Gradnje Marguč d.o.o.

Časovnica:
2006 zametek ideje, postavitev Spominskega središča Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju
2009-2012 gradnja
2012 Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, zasebni zavod
2014 občinski javni zavod, KSEVT se predstavlja na beneškem bienalu
2017 menjava vodstva, Center vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga, državni javni zavod
2019 celovita prenova vsebin, ponudbe in razstav
2022 predaja temeljnih dokumentov KSEVT-a v hrambo NUK-u