Odtisi časa: Kopačeva Velika planina

Slikovitost in pristnost naravnih ter kulturnih krajin nista samoumevni. Najprej gre zahvala naravi, ki je v vsej svoji harmoniji prav takšna, kot mora biti, nato pa še pozornosti naših prednikov, ki so znali vanjo vstopati in posegati z ozirom na njene zakonitosti. Ohranjanje pristnosti in slikovitosti v času vsesplošne globalizacije ter hitrih prostorskih sprememb zahteva vizijo, ki prihodnost snuje z globokim spoštovanjem do preteklosti. V določenih trenutkih je človekovo ravnanje postavljeno na preizkušnjo; odzvati se mora na nove družbene pojave in premisliti, kako svoj življenjski prostor prilagoditi novonastalim potrebam. Eden od takih trenutkov je bil pojav sindikalnega turizma, ki je slovensko družbo in prostor preplavil v 60. letih prejšnjega stoletja. Edinstveno sled je pustil tudi na Veliki planini, pri čemer je imel ključno vlogo arhitekt in alpinist Vlasto Kopač. Ne nazadnje se torej moramo zahvaliti tudi posamezniku, ki je kljub pritisku mogočnejših entitet zagotovil spoštljive okvire za nadaljnje poseganje v to okolje.

Vlasto Kopač (1913–2006), Plečnikov študent, je do gora in planin gojil poseben odnos. Na Veliki planini, valoviti gorski planoti nad Kamnikom, je prvič dlje časa preživel poleti po prvem letu študija. Sprva se je tja odpravil iz ekonomskih razlogov, saj je bilo življenje med pastirji cenejše od mestnega. Kmalu pa ga je gorski svet prevzel, zato je s planino ostal v rednem stiku vse življenje. Raziskoval je pastirsko arhitekturo, skiciral koče ter zbiral etnološko gradivo. Študij je prekinil zaradi vojne, zaključno diplomsko delo, v katerem je strnil svoj konservatorski in arhitekturni prispevek k ureditvam Velike planine, pa je dokončal leta 1995, ko je bil star 82 let.

Naša največja visokogorska pašna planina je ena redkih v Evropi z ohranjenim, še delujočim pastirskim naseljem takega obsega. Njena posebnost, ki je bila za Kopačevo delo ključnega pomena, je edinstvena zasnova pastirskih stanov – bajt, ki so v nasprotju z drugimi, ki jih najdemo v alpskem svetu, ovalne oblike. Pastirjeva izba je postavljena v sredino tlorisa, okrog nje pa so v obroč povezane t. i. lope, namenjene bivanju živine in molži. Pravokotna izba iz brun je dvignjena na kamnit podstavek, ki živalim preprečuje vstop, njihova bližina pa v pastirjevem bivališču posredno ohranja tudi več toplote. Po ovalnem obodu so postavljeni kamniti lopniki, vkopane pokončne klade, na katerih slonijo oblani leseni lopniki. Ti so razporejeni v ostrešje šotoraste oblike, zaključeno s slemenskim žlebom, iztesanim iz smrekove ali macesnove oblice. Končno podobo pastirskim bajtam daje skoraj do tal segajoča skodlasta kritina.

V drugi svetovni vojni so bile skoraj vse bajte požgane, po njej pa se je večina kmetov odločila za rekonstrukcijo s prilagojenim oglatim tlorisom, kar naj bi nekoliko povečalo površino lop in poenostavilo tako gradnjo kot vzdrževanje. Edina, rekonstruirana v izvorni obliki avtohtone velikoplaninske bajte z ovalnim tlorisom, ki stoji še danes, je bila Preskarjeva bajta, za kar gredo zasluge tudi Kopaču. Preprečil je njeno načrtovano modernizacijo in spodbudil njeno ohranitev v tradicionalni obliki. Ob tem je do potankosti spoznal to edinstveno arhitekturo, iz katere je pozneje izhajal pri zasnovi počitniških koč.

Zametki turizma na Veliki planini segajo v leto 1930, ko je bila smučarju oddana v zimski najem prva bajta. Vzorcu so kmalu sledili tudi lastniki drugih bajt. Zimski uporabniki so koče ogrevali in vzdrževali v vlažnem delu leta, ko pastirjev ni bilo. Poleg tega so jih posodabljali; namesto odprtih ognjišč so namestili štedilnike, izbam dodali strope, odprli po eno od lop in vstavili okna. Bajte so postale prijetnejše za bivanje, kmetje pa so z najemninami dodatno zaslužili. Spremembe so potekale spontano, z mislijo na turiste, izvorni avtohtoni tip, namenjen pastirju z živino, pa so postopoma začeli opuščati. Po vojnem požigu so oblasti želele na planini zgraditi velike zadružne hleve, čemur so se kmetje z Vlastom Kopačem na čelu uprli. Uspelo jim je ohraniti tradicionalno podobo planšarskega naselja, obenem pa se je arhitekt zavedal, da je treba najti rešitev za naval turistov, ki se je obetal planini.

Kopačevo veliko delo se uradno začne leta 1958, ko pripravi Urbanistični program in varstveni režim Velike planine, ki ga leta 1964 na Zavodu za spomeniško varstvo Ljubljana tudi uradno podpiše. V njem poda predlog za nastanitvene objekte, transportno in drugo podporno infrastrukturo, ki zagotovi nadzorovano in občutljivo obogatitev planine s turistično ponudbo. Ob podpisu izpostavi: »Namen urbanističnega programa je ohranitev in vzdrževanje Velike planine v vsej njeni lepoti, z njenimi posebnostmi, znamenitostmi in prvobitno planšarsko arhitekturo. Takšna naj služi predvsem rekreaciji in turizmu. Obenem pa je v programu predviden nemoten razvoj planšarske dejavnosti s proizvodnjo mleka in mlečnih izdelkov, ki jih bo konzumiral turistični center s svojimi počitniškimi zaselki.«¹ Leto po podpisu programa je v Uradnem listu RS objavljena tudi Odredba o zavarovanju zemljišč na Veliki planini, s čimer je območje tudi pravno zaščiteno. V naslednjih letih Kopač načrtuje spodnjo in zgornjo postajo nihalke iz doline Kamniške Bistrice, zgornjo postajo sedežnice, gostišče Zeleni rob in hotel Šimnovec, najprodornejši pa je njegov načrt za naselje počitniških hišic.

Na planini prepozna dva naravno razmejena dela, ki ju ločuje greben. Na jugovzhodnem delu je obstoječe pastirsko selišče s Preskarjevo bajto in kapelico, za katerega predvidi ohranitev v morfološkem, arhitekturnem in programskem smislu. Na severozahodni del ob gondolski žičnici in sedežnici, odmaknjen od pašnikov, pa umesti novo turistično naselje.

V neposredni bližini vstopne točke na planino postavi planinski dom, hotel Šimnovec, ki ga odmakne na jugozahodni rob planote ter vpne v padajoči teren. Za bolj pregledno notranjost planine namesto velikih gostišč raje izbere koče, organsko razmeščene po valoviti pokrajini, ki človeku nudijo več intime, pa tudi več neposrednega stika z neokrnjeno naravo gorskega sveta. Koče nosijo močan arhitekturni naboj, v njih pa razberemo tudi Kopačevo rahločutno konservatorsko žilico.

Koče je arhitekt zasnoval po vzoru tradicionalne ovalne bajte in jih prilagodil bivanju turistov. Pripravil je predlog za šest tipov koč; manjše družinske koče tipa A so ovalne, večje koče tipa C, namenjene večjim družbam, pa štirioglate. Vse so prekrite s šotorastimi strehami. Pastirsko izbo v središču tlorisa nadomesti večji dnevni prostor, na mestu lop pa so pomožni in servisni prostori ter spalnice. Koče stojijo na betonskih temeljih z vkopanimi rezervoarji za zbiranje deževnice, za konstrukcijo je uporabljen les, streha pa je tradicionalno prekrita s skodlami. Koče so bile najprej premišljeno umeščene v teren in nato vnesene v zazidalni načrt, pri čemer njihova razporeditev upošteva relief, razglede in medsebojni razmik. Orientacijo določajo zimske vetrne razmere ter prisojna oziroma osojna lega zaselka, zato se vhodi in slemena prilagajajo vetru, bivalni prostori pa se odpirajo proti Alpam ali jugu. V dvajsetih letih od začetka gradnje so jih v petih zaselkih postavili 140.

Pastirsko življenje je danes precej drugačno kot pred nekaj desetletji. Sodobna tehnologija vse bolj vstopa v tradicionalni svet planine: modernizirani pastir ima v zadnji lopi bleščeče električno kolo, ki ga polni s sončnimi celicami, pri iskanju živine, ki zatava zunaj ustaljenih pašnih območij, pa si pomaga z dronom. Tu so še obiskovalci, ki na planini pasejo predvsem oči in polnijo svoje telefone s fotografijami te nedvomno fotogenične planine. Stezice postajajo preozke za trume turistov, ki se sprehajajo mimo lesenih ograj pastirskih koč. Če so nekoč ograje zadrževale prosto pasoče se krave, danes preprečujejo vstop turistom. Nekateri planino obiščejo celo s prepričanjem, da je celotno območje muzej na prostem, in brez zadržkov zaidejo tudi v zasebne koče.