Od sonca do kozmosa

Uvod v praznovanje 44-letnice Kulturnega doma Gorica je bila likovna razstava slikarja Vladimirja Makuca, priznanega umetnika iz Solkana. Razstavo izbranih del so pripravili ob 100-letnici umetnikovega rojstva, odprli so jo v četrtek v Kulturnem domu. Z razstavo so sklenili niz šestih podobnih predstavitev, ki so bile na ogled v Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju, v Goriškem muzeju v Kromberku, v Vili Bartolomei v Solkanu, v Mestni galeriji v Novi Gorici, v Art Gallery v Portopiccolu v Sesljanu in zdaj v goriškem Kulturnem domu.

Razstavo v Gorici so skupaj pripravili Goriški muzej Nova Gorica, Kulturni dom Nova Gorica in Kulturni dom Gorica. Kuratorja razstave sta umetnostna zgodovinarja Massimo Premuda in Katarina Brešan, ki sta ob odprtju tudi strokovno predstavila razstavljena dela.

Dolgoletno sodelovanje

Zbrane je uvodoma pozdravil predsednik Kulturnega doma Igor Komel. Poudaril je odlično sodelovanje med kulturnimi ustanovami na obeh straneh meje, ki pri vzpostavljanju stikov niso čakale na leto 2025, temveč ti segajo daleč v povojni čas. Makuca je uvrstil med umetnike, ki so izraz goriškega prostora in si zato zaslužijo, da jim v letu 2025 postavijo razstavo. Ocenil je, da je prav, da obletnico Kulturnega doma počastijo z razstavo uglednega goriškega umetnika, kakršen je nedvomno bil Vladimir Makuc. Navzoče je pozdravil tudi direktor Goriškega muzeja Vladimir Peruničič, ki se je zahvalil Kulturnemu domu za gostoljubje in poudaril pomen dolgoletnega sodelovanja. Podžupanja Gorice Chiara Gatta je Makučeva dela označila za pomembno zapuščino mesta, saj nosijo dragoceno sporočilo o miru in prijateljskem sožitju. Pred mikrofon je stopil tudi predsednik goriške SKGZ Marino Marsič, ki je Vladimirja Makuca označil za enega od predhodnikov čezmejnega sodelovanja in ga vzporedil z drugim goriškim umetnikom, Francom Dugom.

Premuda in Brešan sta razstavo razčlenila v tri glavne sklope. V prvem sklopu, naslovljenem Od sonca do kozmosa, so razstavljena dela iz sedemdesetih let, ko se je umetnik posvetil reliefnemu tisku z izrazito prisotnostjo beline. Za upodobitev krogov je uporabljal zobata kolesca, podobna kolescem starih ur, ki ponazarjajo minevanje časa.

Sobivanje ljudi in živali

Najobsežnejši je drugi sklop razstave, v katerem prevladujeta bleščeča sončna svetloba in prisotnost vodnih ptic na Sečoveljskih solinah. Galebi, čaplje in drugi kljunaši lovijo hrano med geometrijskimi zrcali bazenov, v katerih morska voda izhlapeva in za seboj pušča dragoceno sol. Pokrajino zaznamujejo suhi zidovi, ki pripovedujejo o miroljubnem sobivanju ljudi in živali.

V zadnjem ciklu se pojavijo akvareli, ki jih je Makuc ustvarjal v visoki starosti; v njih se sonce ponovno vrne v njegov opus. V teh kozmičnih scenografijah upodablja samega sebe, ležečega na tleh, vse starejšega in koščenega, zatopljenega v razmišljanje o znanem stvarstvu, sta še pojasnila umetnostna zgodovinarja Premuda in Brešanova.

Razstava del Vladimirja Makuca bo na ogled do 8. januarja 2026 v času rednega odpiralnega časa Kulturnega doma.