Od natečajne zamisli do kurnika prihodnosti

Kako je iz mednarodnega arhitekturnega natečaja, na katerega je prispelo 226 predlogov, skozi skupno delo na poletni šoli Thinking Hands nastal pravi kurnik.

Decembra smo v zimski številki revije Outsider razpisali mednarodni arhitekturni natečaj za Kurnik prihodnosti. Izhodišče je bilo na prvi pogled preprosto: zasnovati dom za deset kokoši. Toda prav majhno merilo je odprlo presenetljivo široko polje arhitekturnih vprašanj. Kako gradimo za druga živa bitja? Kako razumemo njihovo udobje, varnost in vsakdanje navade? Kakšen je odnos objekta do krajine, tal, mikroklime in naravnih materialov? In kako lahko tudi tako skromen program postane arhitektura?

Natečajna naloga ni zahtevala tehnološkega spektakla. Iskala je sodoben, premišljen in izvedljiv kurnik, ki bi z jasnimi sredstvi izrazil odnos družbe do živali, prostora in materialov. Prav omejenost programa je od avtorjev zahtevala posebno natančnost: pri tako majhnem objektu nobena odločitev ni nepomembna, noben detajl pa se ne more skriti v celoti.

Izjemen mednarodni odziv

Do roka, 21. februarja, je prispelo kar 226 projektov z vsega sveta. Število in predvsem kakovost predlogov sta presegla naša pričakovanja. Avtorji so se naloge lotevali z izjemno raznolikih izhodišč: prek konstrukcije, materialnosti, mobilnosti, tipologije, odnosa do krajine in raziskovanja vedenja kokoši.

Predloge je ocenjevala izjemna mednarodna strokovna žirija, ki so jo sestavljali Magnus Wåge iz biroja Mestres Wåge Architects, Iva Smrke iz biroja Herzog & de Meuron, Klara Zalokar iz Studia Moste ter arhitekta Gašper Fabijan in Matevž Granda. Različne strokovne izkušnje članov žirije so omogočile celovito presojo rešitev – od arhitekturnega značaja in odnosa do prostora do konstrukcijske logike, materialov, dobrobiti živali in možnosti dejanske izvedbe.

Rezultate natečaja smo objavili marca, izbor najboljših projektov pa predstavili v marčevski številki revije Outsider. Prvo nagrado je prejel Gerrit Müller-Scheeßel, drugo mednarodna ekipa Vitor Kamayurá, Valentina Jozinović in Beatriz Innocenzi De Simone, tretjo pa kitajska arhitekta Zihao Zhou in Xing Shen.

Drugouvrščena ekipa je zasnovala kurnik med dvema masivnima zidovoma iz zbite zemlje. Material akumulira toploto, ščiti pred vetrom, v debelini sten pa so umeščena tudi gnezda in počivala. Tretjenagrajena rešitev sloni na kamnu in se navzgor razrašča kot drevo. Konstrukcija izhaja iz raziskovanja vedenja kokoši ter v enovito celoto poveže njihovo bivanje, hranjenje in vzdrževanje objekta.

Po objavi rezultatov smo se z avtorji prvih treh nagrad pogovarjali tudi o njihovih izhodiščih, odnosu do majhnega merila in razumevanju sodobne arhitekture. Objavili smo pogovore z Gerritom Müller-Scheeßlom, z drugouvrščeno ekipo Vitorja Kamayurája, Valentine Jozinović in Beatriz Innocenzi De Simone ter z Zihaom Zhoujem in Xingom Shenom.

Njihovi odgovori so pokazali, da kurnik še zdaleč ni nepomembna naloga. Prav majhni vsakdanji objekti lahko zelo neposredno razkrijejo arhitektov odnos do konstrukcije, materiala, uporabnika in okolja.

Zmagovalna rešitev: preprosta, mobilna in izvedljiva

Zmagovalni predlog Gerrita Müller-Scheeßla je žirijo prepričal z ravnovesjem med lepoto, funkcionalnostjo in izvedljivostjo. Gre za lahko mobilno leseno konstrukcijo, ki jo je mogoče premikati ter tako zmanjševati njen vpliv na tla in jo prilagajati različnim razmeram.

Kurnik je dvignjen od tal in s tem zaščiten pred plenilci. Stranska okna skrbijo za svetlobo in prezračevanje, notranjost pa kokošim omogoča varno zavetje, skupno posedanje in gnezdenje. Dostopne odprtine so premišljene tudi z vidika čiščenja in vsakodnevnega vzdrževanja. Z zelo preprostimi sredstvi je avtor ustvaril arhitekturno prepoznaven objekt z jasnim značajem.

Gerrit Müller-Scheeßel je v pogovoru po natečaju poudaril, da postaja z manjšanjem projekta natančno oblikovanje vsakega detajla vse pomembnejše. Pri takšnem objektu je treba ves čas razmišljati tudi o tem, ali ga je mogoče izdelati z lastnimi rokami in omejenimi sredstvi. Prav povezava med oblikovanjem in rokodelstvom je postala naslednje poglavje zgodbe kurnika.

Od risbe k materialu

Poleti smo zmagovalni predlog izvedli v prvem tednu mednarodne poletne šole arhitekture Thinking Hands v Centru za gradnjo z zemljo v Dobravi pri Škocjanu. Gradnjo kurnika sta mentorirala avtor zmagovalne rešitve Gerrit Müller-Scheeßel in Klara Zalokar.

Cilj tedna ni bil zgolj čim hitreje izdelati končni objekt. Enako pomemben je bil proces: prenos ideje iz natečajnih risb v merilo 1 : 1, spoznavanje materialov, razumevanje konstrukcije in reševanje detajlov, ki se na papirju pogosto zdijo samoumevni, med gradnjo pa zahtevajo konkretne odločitve.

Udeleženci so les merili, označevali, rezali, sestavljali in spajali. Pripravljali so posamezne dele konstrukcije, izdelovali stene, izolirali in oblagali elemente ter postopoma sestavljali celoto. Ob tem so spoznavali značilnosti materiala in uporabo orodja, predvsem pa posledice vsake načrtovalske odločitve.

Načrt je bil pomembno izhodišče, vendar ni mogel vnaprej odgovoriti na vsa vprašanja. Kako se elementa dejansko stikata? Kako zaporedje sestavljanja vpliva na delo? Kje je potrebna večja natančnost? Kako težek je posamezen del in koliko ljudi potrebujemo, da ga premaknemo? Kaj je treba prilagoditi, ko zamišljeni detajl sreča resnični material?

Prav v teh trenutkih se je pokazal pomen mislečih rok. Delo z rokami ni bilo le izvrševanje že dokončane ideje, temveč način razmišljanja. Znanje se je oblikovalo skozi merjenje, poskušanje, napake, popravke in sodelovanje.

Skupna gradnja

Gradnja je potekala po korakih. Prvi dan je bil namenjen pripravi materiala, delovišča in posameznih elementov. V naslednjih dneh so se začeli kazati obrisi konstrukcije. Ko so bile sestavljene in obložene stranice ter izdelano dno, so posamezni deli nenadoma postali prepoznaven prostor. Do konca tretjega dne je stal obod kurnika.

Četrti in peti dan sta bila namenjena delu, ki je morda manj spektakularno, vendar je za kakovost objekta bistveno: zaključevanju oblog, usklajevanju stikov, izdelavi odprtin, preverjanju delovanja premičnih delov in popravljanju podrobnosti. Napredek se ni vedno meril v velikosti novega sestavljenega elementa, temveč v natančnosti rešenega detajla.

Skupinsko delo je omogočilo, da so udeleženci prevzemali posamezne naloge, se učili drug od drugega in nato svoje delo povezali v skupno celoto. V nekaj dneh je risba, ki je pripotovala iz Nemčije in bila izbrana med 226 predlogi z vsega sveta, postala resničen lesen objekt na Dolenjskem.

Ko arhitektura zaživi

V soboto so v dokončani kurnik prispele kokoši. Z njihovo vselitvijo se je proces, ki se je začel z decembrskim natečajem, sklenil – obenem pa se je začelo pravo življenje objekta.

Kurnik odslej ni več natečajni predlog, risba ali rezultat delavnice. Postal je prostor vsakdanjih ritualov: počivanja, hranjenja, gnezdenja, odpiranja, zapiranja in čiščenja. Njegovo kakovost bodo poleg arhitekturne presoje preverjali čas, vreme, uporaba in predvsem njegove prebivalke.

Sodeč po prvih odzivih so kokoši s svojim novim domom zelo zadovoljne.

Fotografije: Jana Jocif