Od Ljubljane do Ilirske Bistrice: Kjer je sumljiv denar, je zraven leva politična opcija

Od propadajoče sodne stavbe in neuporabnih računalnikov do nezakonite gradnje v Ilirski Bistrici – kako leva opcija na državni in lokalni ravni krši 76. člen gradbenega zakona in tvega zaporne kazni zaradi fiktivnih računov.

V zadnjih dveh letih smo priča vzorcu, ki se ponavlja z zaskrbljujočo natančnostjo: kjer se pojavi velika vsota javnega denarja, se kmalu zatem pojavijo sumi korupcije, negospodarnosti in klientelizma, v središču pa vedno znova najdemo stranke leve politične opcije.

Najnovejša razkritja kažejo, da se modus operandi, ki smo ga videli na državni ravni, seli na lokalno raven, konkretno v Ilirsko Bistrico. Tam sta se v sumljivih okoliščinah znašla tako ministrstvo pod vodstvom Socialnih demokratov (SD) kot občina, ki jo prav tako vodi leva politična opcija pod vodstvom (župan dr. Gregor Kovačič, podžupana Andrej Černigoj in Boštjan Kerma), oboji pa kljub opozorilom dopuščajo kršitve zakonodaje in izigravanje javnih razpisov.

Kronologija pohlepa: Od Litijske do računalnikov

Da bi razumeli dogajanje v Ilirski Bistrici, moramo najprej pogledati širšo sliko “upravljanja” države pod trenutno koalicijo. Seznam afer je dolg in finančno izčrpavajoč za davkoplačevalce.

Simbol koruptivne nagnjenosti je postala afera “Litijska” , kjer je ministrstvo pod vodstvom Dominike Švarc Pipan (SD) za propadajočo stavbo plačalo kar 7,7 milijona evrov, afera pa je odnesla vrh stranke SD. Nič manj odmeven ni bil nakup 13.000 računalnikov ministrice Emilije Stojmenove Duh (Svoboda), ki so zaradi odsotnosti načrta mesece propadali v skladišču, nakup pa je Računsko sodišče označilo za nesmotrnega.

Seznam se nadaljuje z afero Star Solar, kjer premierjevo podjetje služi z državo, afero “New York” ministrice Sanje Ajanović Hovnik ter spornimi nakazili ministra Klemna Boštjančiča v davčno oazo Belize.

Ilirska Bistrica: Ko leva roka umije levo roko

Medtem ko javnost še prebavlja milijone iz Litijske, se podobna zgodba odvija v Ilirski Bistrici pri projektu “Prizidek in telovadnica na OŠ Dragotina Ketteja”. Občini je bilo na javnem razpisu Ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ), ki ga vodi Matjaž Han (SD), dodeljenih milijon evrov. Rok za porabo sredstev je določen na 19. november 2025.

Posebej problematično je dejstvo, da je tudi v Ilirski Bistrici na oblasti leva politična opcija, kar vzbuja sum, da gre za usklajeno delovanje “prijateljskih” struktur na relaciji občina–ministrstvo. Namesto nadzora smo priča zatiskanju oči pred očitnimi kršitvami zakonodaje.

Hude kršitve 76. člena Gradbenega zakona

Po razpoložljivih informacijah se je gradnja telovadnice začela brez izdelanega in potrjenega projekta za izvedbo (PZI) s strani naročnika. To predstavlja neposredno kršitev 76. člena Gradbenega zakona (GZ-1), ki izrecno določa, da se gradnja lahko začne šele po prijavi začetka gradnje, ki ji mora biti priložena popolna dokumentacija za izvedbo gradnje.

Za takšno ravnanje zakon predvideva visoke globe. Občina kot investitor tvega kazen v višini do 30.000 evrov, zakon pa ne izvzema niti odgovorne osebe investitorja – torej župana. Zanj je za tovrstno kršitev predvidena globa v razponu od 2.500 do 7.000 evrov. Prav tako so visoke kazni predvidene za izvajalca del in odgovornega nadzornika, ki bi morali takšno nezakonito gradnjo preprečiti. Da se dela izvajajo v nasprotju z zakonodajo, ministrstvo ve, a se izgovarja na “nepristojnost”.

Fiktivni računi in zaporne kazni

Še bolj zaskrbljujoč pa je finančni vidik. Ministrstvo izplačuje sredstva na podlagi e-računov, ki morajo dokazovati dejansko opravljena dela, podprta s fotografijami.

Uredništvo razpolaga s fotografijo gradbišča z dne 19. 11. 2025. Slika ne prikazuje objekta v fazi, ki bi upravičevala visoka izplačila, temveč razkriva zgolj gradbeno jamo in začetna zemeljska dela.

Če je Občina Ilirska Bistrica ministrstvu izstavila račun za dela, ki na ta datum niso bila opravljena (npr. za faze gradnje, ki sledijo izkopu), in če je ministrstvo ta račun plačalo, gre za izdajo in uporabo fiktivnega računa.

To ni zgolj prekršek, ampak kaznivo dejanje:

1. Ponareditev ali uničenje poslovnih listin (235. člen KZ-1): Kdor v poslovne knjige ali listine (e-račun, gradbena situacija) vnese lažne podatke, se kaznuje z zaporom do dveh let.
2. Goljufija na škodo Evropske unije ali javnih sredstev (229. člen KZ-1): Če gre za nenamensko porabo ali preslepitev pri pridobivanju sredstev, so zagrožene kazni še višje, tudi do osmih let zapora.

Ministrstvo v službi prikrivanja

Ministrstvo pod vodstvom SD se na vprašanja o kršitvah odziva z birokratskim sprenevedanjem. Trdijo, da “ne preverjajo pogodbenih obveznosti med občino in izvajalci”, čeprav jim pogodba daje pravico in dolžnost nadzora na kraju samem.

Ko smo od Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport  zahtevali vpogled v fotografije, ki so bile podlaga za izplačilo, smo naleteli na zid molka. Zakaj ministrstvo skriva dokaze? Ker bi ti verjetno potrdili, da so plačali za “zrak” oziroma za dela, ki v gradbeni jami sredi novembra še niso mogla stati.

Vzorec leve politične opcije je jasen: od Ljubljane do Ilirske Bistrice pravila veljajo le za navadne državljane. Ko gre za “naše”, pa se postavi pod vprašaj nadzor nad gradbeno zakonodajo in ponarejanjem dokumentacije. Obenem se ignorira kazenska odgovornost – vse to na račun davkoplačevalcev.

Vse našteto je edini resnični razlog, zakaj si leva politična opcija tako krčevito prizadeva, da “tisti, ki niso njihovi” (SDS) ne bi sestavili vlade.

C. Š.