OD GORICE DO LJUBLJANE: Tržaški ljubitelji košarke, ne bodite preveč kritični

Redkokje ljudje razumejo toliko o košarki, kot v Trstu in Ljubljani. Ta aksiom gre pripisati Sergiu Tavčarju in ga je težko izpodbijati. To nam dokazujeta tudi publiki teh dveh mest, ki sta »zahtevni« kot redkokatera druga sredina, vsaka pa na rezultate ekip odreagira po svoje. Reakcija je sicer včasih glede na razmere v današnji košarki po oceni podpisanega prestroga.

Začnimo pri Trstu.Vse do uvrstitve med naj 16 ekip v Fibini ligi prvakov smo lahko na družbenih omrežjih in na tribunah brali in poslušali kritike in žvigže na račun Pallacanestra Trieste, predvsem trenerja. Morda so nekateri pogledi tudi upravičeni, določeni odzivi Tržačanov pa so gotovo prestrogi, predvsem v luči rezultatov - v Italiji in Evropi -, in v luči tega, kar se dogaja drugod, nazadnje v Trapaniju. Tržaški navijači pa, ko kritizirajo ekipo, najbrž pozabijo na preteklost, na propad kluba leta 2004, na sezone v B2-ligi, a tudi na prvi preporod in hkrati hladno prho v režiji Alme, ki je ponovno skrhala temelje tržaške košarke. To je nato odrešil prihod Američanov, še posebej dvojice predsednik Paul Matiasic in generalni menedžer Michael Arcieri. Bolj kot kritični, bi morali Tržačani biti hvaležni, saj tudi Američani niso vsi enaki, kot zelo dobro ve nogometni del Trsta.

Tudi če so kritični, pa tržaški navijači polnijo športno dvorano, česar ne delajo v Ljubljani, kjer Cedevita Olimpija, kljub letošnji doslej uspešni sezoni, težko privablja ljudi v za sedanji trenutek slovenske košarke vsekakor prevelike Stožice. Že res, da so bili v Ljubljani vajeni evroligaške košarke, Eurocup pa je verjetno trenutno največ, kar si Slovenija lahko privošči, tudi tu pa bi morali Ljubljančani verjetno izkazati večjo bližino ekipi in klubu, saj denar, ki omogoča tako raven, ni vedno samoumeven, kot vedo npr. povedati Zagrebčani, ki najbrž pogrešajo kakovostno košarko.

Zahtevnost ljubljanske publike potrjujejo številke, ki so v primerjavi s tržaškimi porazne. Tekmo z Budućnostjo si je v Stožicah v soboto npr. ogledalo samo 2853 gledalcev, kar je smešno nizka številka, tudi če jo primerjamo z Gorico, kjer so očitno ljudje bistveno manj zahtevni, so pa lačni košarke. Klub Dinamo, ki nastopa v Jadranovi meddeželni B-ligi, na vsaki domači tekmi zbere kakih 2000 gledalcev. Tako je bilo tudi v soboto, ko je med drugim v dresu tekmeca za Romano Basket igral Mirco Turel, dejansko zadnji kakovostni košarkarski »proizvod« mesta Gorica, ki bo letos sicer star že 32 let. Dinamo doma vzgojenih nosilcev igre nima, tudi Mirco Turel, glede na življenjepis preostalih članov njegove družine, od očeta Davideja, do matere Paole Ferrara, vse do mlajše sestre Anne, ki igra v Sassariju v A1-ligi, pa je najbrž bil uspešen bolj zaradi kvalitetnih genov in trdega dela kot pa zaradi »goriške šole«. Tržačani medtem lahko v domači ekipi gledajo Micheleja Ruzzierja, v evroligaškem Milanu pa Stefana Tonuta. Res, tržaški ljubitelji košarke, ne bodite preveč kritični.