»Obstaja razlika med človekom, ki se upre nacizmu ter vosovcem, ki ubije kmeta, trgovca ali obrtnika, ker si je zaželel njegovega premoženja«

»Čas neizprosno terja spremembe in umestitev Slovenije v visokotehnološko družbo,« je v intervjuju o reformi na področju izobraževanja povedala Mojca Škrinjar, državna sekretarka na ministrstvu za izobraževanje, znanost in mladino.

Reformo na podlagi desetih izhodišč ministra prof. dr. Boruta Rončevića pripravlja odlična ekipa, ki je odprta za sodelovanje ter predloge stroke in javnosti.

Po izjemno slabih rezultatih raziskave PISA (Program mednarodne primerjave dosežkov učencev) je med napovedanimi spremembami v šolstvu najbolj odmevala napoved ministrstva, da se vrača osemletka. Kako je prišlo do te odločitve?

Ne gre samo za en rezultat, kot je PISA, gre za nenehno upadanje rezultatov praktično od polne uvedbe devetletke dalje. Stanje je bilo alarmantno že pred desetimi leti, a ga ni nihče jemal resno oziroma se v času covida s tem ni bilo mogoče veliko ukvarjati, ker je bila pač kriza. To je zanemarjena tema, ki bi morala biti naslovljena že zdavnaj. Povrh vsega smo se letos znašli pod še enim mejnikom, pod povprečjem OECD, kar je alarm najhujše vrste.

Ko smo bili kot stranka v opoziciji, smo v strokovnem svetu spremljali stanje na področju izobraževanja. V nas je že dolgo tlelo spoznanje, da je v našem izobraževalnem sistemu nekaj hudo narobe, a smo kot opozicija na to lahko samo opozarjali, zdaj pa končno lahko nekaj naredimo. Ko smo dobili rezultate raziskave PISA in pregledali rezultate od uvedbe devetletke naprej, smo ugotovili, da se upadanje znanja na nek način ujema prav z uvedbo devetletke. Pri tem ne gre za število let kot tako, gre za način, ki ga je devetletka prinesla. Njen prvotni namen je bil podaljšati osnovno šolo za eno leto z zgodnejšim vstopom otrok v šolo, ampak to je bilo le na papirju – v resnici pa smo namesto enega leta šole več dobili tri leta vrtca več. Devetletka je prinesla kar triletno opismenjevanje, ki se začne s šestim letom in traja do devetega leta. S tem so pravzaprav znižali standard za vse otroke. V osemletki lahko pričakujete, da bo imelo na koncu prvega razreda nekaj otrok še težave z branjem in pisanjem, ki pa jih bodo na začetku drugega razreda, septembra ali oktobra, odpravili, medtem ko se v devetletki to zdaj zavleče do konca tretjega razreda.

Lahko natančneje pojasnite?

Če pogledamo mednarodno raziskavo bralne pismenosti iz leta 2006, ki je zajela otroke, stare devet let – med katerimi so eni že obiskovali četrti razred devetletke, ki se je takrat postopoma uvajala, drugi pa tretji razred osemletke – ugotovimo zanimive podatke. Tisti v devetletki so imeli za seboj 300 ur slovenščine več kot enako stari otroci v osemletki, pa so v raziskavi pri slovenščini dosegli samo dve točki več (523 točk v devetletki in 521 točk v osemletki), kar je praktično zanemarljivo. Na to sta se takrat odzvala tudi dva tvorca devetletke, dr. Slavko Gaber in dr. Ljubica Marjanovič Umek, ter zapisala, da devetletka ni dosegla svojega cilja. Leta 2011 je dr. Musek izdal knjigo Bajke in povesti o devetletki, v kateri je zbral vse mednarodne primerjave, in vsepovsod se je pokazalo, da so rezultati devetletke praviloma slabši od rezultatov osemletke.

Zato lahko povem, da je odločitev za ponovno uvedbo osemletke zorela dolgo časa. Prekiniti je namreč treba dolgotrajno permisivno nezahtevnost, ko gre za branje in razumevanje. Vendar je to v obstoječi devetletki skoraj nemogoče doseči, saj so ljudje navajeni delati na ustaljen način, in prav to miselnost je treba spremeniti.

Zdaj sta v prvem razredu hkrati učiteljica in vzgojiteljica. Polovico plače vzgojiteljice financira država, polovico pa običajno občina. To je ustaljen način dela, ki ga ni mogoče zlahka prekiniti. Poleg tega so bili narejeni novi učni načrti, plačani z evropskim denarjem, zato jih ni bilo mogoče umakniti že junija, saj bi v nasprotnem primeru morali vrniti 14 milijonov evrov evropskih sredstev. Prenovljeni učni načrti obstoječo prakso brez pravih mejnikov pri branju prenašajo naprej, in prav to je treba spremeniti.

Kako bo opismenjevanje videti po novem?

Najprej bo treba šestletnikom zagotoviti temeljito pripravo na branje, da bodo znali poslušati in razločevati glasove ter pripovedovati, kaj so iz povedanega razumeli. Vstop v prvi razred pa bo jasna ločnica, od katere naprej bo obvezno intenzivno učenje branja in pisanja. Organizacijsko najbolj smiselna rešitev je razmejitev devetletke na model »ena plus osem« (1+8); v prvem letu, torej med predšolsko vzgojo, se otroke temeljito pripravi na branje in pisanje, ki se nato v prvem razredu zahtevneje začne. Otroci to zmorejo, saj je razlika med šestletnikom in sedemletnikom bistveno večja kot razlika med sedemletnikom in osemletnikom. Od šestega do sedmega leta se namreč zgodi velik razvojni preskok.

Kaj je ideološko nevtralna šola? Ali šolski zbori in dramske skupine ne bodo več nastopali na borčevskih proslavah?

Upor proti nacizmu in fašizmu je bil legitimna stvar. Zagotovo pa niso bili legitimna stvar poboji že med vojno in po njej; to je bil genocid. Dokler naša zveza borcev – ki je naslednica partizanov – ne bo jasno in glasno povedala, da obstaja razlika med človekom, ki se upre nacizmu in fašizmu, ter človekom, denimo vosovcem, ki ubije kmeta, trgovca ali obrtnika, ker si je zaželel njegovega premoženja, do takrat mislim, da otroci nimajo kaj delati na borčevskih proslavah. Obstaja razlika med nekom, ki je šel dejansko v boj proti fašizmu in nacizmu ter se raje pridružil partizanskim četam v gozdu, kot da bi ga okupator mobiliziral in poslal na rusko fronto, in tistimi, ki so prišli na kmetijo, jo izropali ter pobili lastnike. Dokler ne bo jasne ločnice med pravičnim uporom proti okupatorju in ubijalskimi pohodi med vojno ter po njej, bodo nastopi šolskih zborov in dramskih skupin na tovrstnih proslavah nesprejemljivi. Ko pa bomo v naši družbi prišli do tega, da bomo razlikovali med uporom proti okupatorju in pobijanjem Slovencev zaradi koristi, maščevanja ali zlobe, takrat bomo lahko rekli: Zakaj pa ne bi zapeli ob kakšnem partizanskem spomeniku? Seveda. In če lahko gremo tja, gremo lahko pet tudi pred spomenik žrtvam povojnih pobojev. Samo za to gre.

Mojca Škrinjar: “Upor proti nacizmu in fašizmu je bil legitimna stvar. Zagotovo pa niso bili legitimna stvar poboji že med vojno in po njej; to je bil genocid. Dokler naša zveza borcev – ki je naslednica partizanov – ne bo jasno in glasno povedala, da obstaja razlika med človekom, ki se upre nacizmu in fašizmu, ter človekom, denimo vosovcem, ki ubije kmeta, trgovca ali obrtnika, ker si je zaželel njegovega premoženja, do takrat mislim, da otroci nimajo kaj delati na borčevskih proslavah.” (Foto: STA)

Kaj še sodi pod izraz ideološko nevtralna šola?

Tako je, ideološko nevtralna šola pomeni še veliko več. Pomeni tudi to, da če želi biti sindikat SVIZ predvsem politični aktivist, potem kot tak nima kaj početi v šolah. Če pa izvaja le sindikalne dejavnosti, je to absolutno dovoljeno, vendar naj bodo te ločene od pedagoških dejavnosti, na primer v ločenem kabinetu. Nikakor pa to ne sodi v skupne prostore za učence, dijake in učitelje, kjer je prostor za stroko in pouk. Ideološko nevtralna šola pomeni tudi to, da se lahko pri pouku zgodovine, sociologije ali etike prosto pogovarjamo o tem, da obstajajo različne stranke, ki zagovarjajo različne politične programe, in to povsem korektno. Ne more pa se učitelj postaviti na stališče, da je prava samo ena stranka. Mladini je treba pokazati, da obstaja celoten politični spekter, sami pa se bodo odločili, kaj jim je bližje.

Zanimivo je, da se nasprotniki šolske reforme letos ne bojijo toliko za vsebine LGBT …

Med seboj smo različni in to različnost je pač treba priznavati, tudi takšno. Prav v času prve Janševe vlade, v mandatu 2004–2008, je prišlo do prve legitimacije istospolnih glede skupnega življenja, premoženja itd. To pomeni, da je istospolnost lastnost določene skupine ljudi, do katere imajo pravico. In to je pač vse, kar je o tem treba povedati otrokom v šolah; učiti jih je treba, da če se nekdo pač izkazuje kot tak, da ga je treba spoštovati ravno tako kot vse druge ljudi. Toliko in nič več.

V slovenskih šolah je v zadnjih letih vse več priseljenskih otrok, s tem pa verjetno postaja vse večja težava tudi nepoznavanje slovenskega jezika. Bi sledili zgledu italijanske premierke Giorgie Meloni, ki je določila, da je v razredih lahko le omejeno število priseljenskih otrok, saj se tako lažje integrirajo?

Ne, kaj takega bi bilo pri nas neizvedljivo, saj ima Italija drugačen šolski sistem in drugačno geografsko mrežo šol. Pri nas bomo uvedli pripravljalnico: otrok, ki ne bo znal slovensko, bo moral najprej obiskovati pripravljalnico. V osnovno šolo se bo vpisal v okolišu, v katerem živi, in če tam ne bo pripravljalnice, bo morala občina poskrbeti za prevoz otroka v drug center, kjer bo tak oddelek oblikovan. Pripravljalnica bo imela prilagojen predmetnik in bo posvečena intenzivnemu učenju slovenščine, poleg tega pa bo vključevala še nekaj slovenske zgodovine, državljanske vzgoje ter športnih dejavnosti. Podobno bo v srednješolski pripravljalnici. Če pa bo otrok že prej, na primer že v treh mesecih, usvojil dobro znanje slovenščine, se bo lahko v šoli priključil svoji generaciji, v srednji šoli pa ravno tako. Če bo že zelo zgodaj dosegel raven znanja slovenščine, ki je potrebna za razumevanje šolske snovi, se bo tak dijak v izbrano srednjo šolo lahko vključil že sredi leta, če bo ta seveda imela prosta mesta. V nasprotnem primeru bo počakal do konca šolskega leta, medtem morda še nadgradil svoje znanje slovenščine in se nato vpisal v šolo, ki jo želi obiskovati.

Kaj menite o že sprejetih učnih načrtih?

Meni se zdijo učni načrti, ki so sprejeti za osnovno šolo in gimnazijo, povsem neustrezni. Za primer vam dam samo učni načrt za slovenščino v prvi triadi. Ta učni načrt vsebuje približno 185 ciljev in pol toliko standardov znanja. Nemogoče je, da bi učitelji lahko sledili 185 ciljem, ne da bi bili ves čas nervozni, kaj so izpustili in do katere mere so posamezen cilj dosegli. Pri pozornem branju pa ugotovite, da so nekateri cilji pravzaprav le opisi dejavnosti.

Učni načrt bi moral biti kratek in jasen, z le nekaj mejniki, na primer: po prvem razredu mora otrok znati brati in pisati vse štiri abecede ter razumeti prebrano. Seveda imamo individualizacijo in diferenciacijo, zato boste vedno našli koga, ki bo vrstnike prehiteval, ali pa koga, ki bo zaostajal. To pa se v krajšem obdobju izravna s povečano učiteljevo podporo in vodenjem. Potem je tu na primer predmet zgodovina, kjer je treba določiti, koliko časa je treba posvetiti posameznemu poglavju. Osebno na primer mislim, da poglavje o slovenski osamosvojitvi zahteva več časa, in to ne na koncu šolskega leta. Učni načrti so obsežni in, kot jih vidim sama, zmedeni, zato je konec koncev založnik tisti, ki pripravi učbenik, ki se ga učitelji nato držijo. Največja sprevrženost teh učnih načrtov pa se mi zdi to, da o znanju na koncu odloča založnik!

Učbenikov za posamezne predmete je že za celo morje. Je to v redu ali ne?

Z vidika učiteljice angleščine in nemščine, kar sem po osnovnem poklicu, bi me veselilo, da imam na voljo izbiro. Res pa je, da zanjo ne potrebujem desetih učbenikov, ampak mogoče le dva ali tri. Izbira je v redu, vendar bi moral biti najprej na voljo dober učni načrt. Učitelji se zdaj morda preveč naslanjajo na učbenik, a kako se ne bi, ko pa so učni načrti tako zmedeni!

Ves čas se poudarja, da je učiteljev premalo, predvsem pa nimajo dovolj velike avtoritete. Kako se le ta lahko povrne? Najbrž tudi to zahteva določen čas?

Učiteljev je premalo le pri nekaterih predmetih, zlasti ko gre za jezike, matematiko, tehniko, fiziko in naravoslovje. Je pa res, da se generacije zmanjšujejo, učitelji pa odhajajo v pokoj. Kaj je torej tisto, kar odvrača od učiteljskega poklica? Velikokrat poslušamo, kako zahtevni so starši in da v šolo prihajajo z odvetniki, učitelji na šolah pa so proti temu nemočni. Pravzaprav ni razloga, da bi bili nemočni. Če starši niso zadovoljni z njihovo odločitvijo glede otrokove zaključne ocene, imajo na voljo ravnatelja. Ravnatelj je dolžan oceno oddati v presojo šolski pritožbeni komisiji. V primeru, da ima prav učitelj, se mora ravnatelj trdno postaviti zanj. Odvetnik nima česa iskati v šoli; v šolsko stavbo lahko stopijo le starši učenca, druge osebe pa le na povabilo ravnatelja. Ravnatelj s hrbtenico bo odvetniku pokazal vrata, tisti, ki je šibek, pa tega najbrž ne bo zmogel.

Kako to, da se izbira takšne ravnatelje?

Šibke ravnatelje nastavlja trenutna sestava sveta šole, ki se bo, upam, kmalu spremenila. Svet šole v osnovni šoli trenutno sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja (občine), pet predstavnikov zaposlenih in trije predstavniki staršev, v srednji šoli pa sta dva predstavnika staršev in en dijak. Ker je zastopanost zaposlenih tako velika – kar je v Sloveniji unikum, saj ima v drugih državah največ članov ustanovitelj – si ljudje, ker smo pač taki, raje izberejo popustljivejšega vodjo, od katerega si obetajo manj težav. V resnici pa je tako, da zahteven vodja želi spremembe, hkrati pa ima tudi hrbtenico. Če pa šolski svet v sestavi, kot jo imamo, izbere mehkega vodjo, ta ostane mehak tudi takrat, ko se je treba koga zaščititi.

Zakaj pa sta tako imenovani pedagoški establišment in SVIZ tako ostro proti šolski reformi, ki je pred nami?

Prvič: skupina, ki je zasnovala devetletko, nikakor ne bo priznala svojega neuspeha, čeprav sta takrat, leta 2006, snovalca devetletke, dr. Marjanovič Umekova in Gaber, kot rečeno, zapisala, da devetletka ni dosegla svojih ciljev. Avtorje devetletke je pač treba ubraniti za vsako ceno …

Kar zadeva SVIZ – to sploh ni klasičen sindikat, ampak je podaljšek stranke Levica! Glavni tajnik SVIZ-a Branimir Štrukelj je hkrati tudi član Levice. Sindikalno delovanje bo moralo postati drugačno, saj se sindikat ne bi smel obregati ob vsebino, temveč bi moral skrbeti za položaj in plače učiteljev.

V zadnjih letih se je zelo povečalo število otrok, ki imajo najrazličnejše odločbe o tem, da potrebujejo posebno obravnavo. Ali se bo s šolsko reformo kaj spremenilo?

Strinjam se, da je šla stvar čez vse meje. Pravite, da imamo premalo učiteljev, jaz pa pravim, da imamo zelo veliko učiteljev na področju posebnih potreb. Naj pojasnim: aktualne odločbe bomo pustili, da se iztečejo, sicer pa bomo vzpostavili drugačen sistem. Na šolah bomo zaposlili specialne pedagoge, ki bodo diagnosticirali otroke, jim pomagali, ter predvsem usposobili vse učitelje, da bodo znali delati s takšnimi otroki. Kajti če je otrok dislektik in na primer menja zloge, jih ne menja samo pri enem predmetu, temveč pri vseh, zato morajo biti vsi učitelji opremljeni s tem znanjem.

Druga stvar je, da je na eni šoli lahko zelo veliko teh odločb, na drugi pa nanje čakajo, ker ni razpoložljivih kadrov. Tukaj je nekaj hudo narobe in to bomo na vsak način popravili. Za izdajo odločb otrokom so sicer usposobljene posebne komisije, ki o tem odločajo, res pa je, da ima trenutno odločbe nenavadno veliko otrok. Če so otrokove težave upravičene, bi mu morala biti zagotovljena pomoč ali pa prilagojen način dela pri vseh predmetih.

Pri vsem tem pa pozabljamo na nadarjene – tem bomo z reformo posvetili natanko toliko pozornosti kot otrokom s posebnimi potrebami!

Mojca Škrinjar: “V resnici pa je tako, da zahteven vodja želi spremembe, hkrati pa ima tudi hrbtenico. Če pa šolski svet v sestavi, kot jo imamo, izbere mehkega vodjo, ta ostane mehak tudi takrat, ko se je treba koga zaščititi.” (Foto: STA)

Kako pa je z nacionalnimi preizkusi znanja (NPZ)? Pred kratkim so bili uvedeni že po 3. razredu. So res potrebni? Kaj bi spremenili pri NPZ-jih, ki potekajo po 9. razredu?

NPZ-ji po 3. razredu so potrebni in koristni, saj so nam  pokazali, da zna brati samo okoli 38 odstotkov tretješolcev. To pomeni, da po 3. razredu zna brati manj kot polovica učencev.

Skrajno nesmiselna in nestrokovna poteza pa je bila, da je s prejšnjo spremembo zakona o osnovni šoli NPZ v devetem razredu začel služiti kot merilo za vpis v srednjo šolo. Težava pri tem je, da gre za nacionalno preverjanje znanja! Preverjanje pa ni isto kot selekcija. Naloge za NPZ so namreč sestavljene za celotno populacijo in so oblikovane tako, da jih zmore celotna generacija.

Medtem pa so naloge, ki služijo selekciji za sprejemni izpit na določeno šolo, drugačne, so selektivne in težke. Zdaj pa imamo na stotine otrok z razliko 0,5 točke pri enem predmetu. Ali je to tisto, kar je pomembno, da bo nekdo prišel na frizersko ali na gostinsko šolo? Ali nista to dve popolnoma različni šoli, ki zahtevata povsem različne sposobnosti in znanja? Nikakor, zato bodo tudi na tem področju potrebne korenite spremembe.

Ustanovljen je bil Strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja; kakšno vlogo in naloge ima?

Naj pojasnim: imamo Strokovni svet za splošno izobraževanje, ki sprejema programe za osnovne šole in gimnazije, Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje, ki sprejema programe strokovnih in poklicnih šol, ter še Strokovni svet za odrasle, ki določa programe za odrasle. Tako je določeno v zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, kjer je tudi natančno zapisano, kako so ti strokovni sveti sestavljeni, kdo jih sestavlja, iz katerih institucij prihajajo člani itd. Te strokovne svete imenuje vlada.

Povsem druga stvar pa je posvetovalno telo, ki si ga je omislil minister in smo ga imenovali Strokovni svet za reformo izobraževanja. V njem so ljudje, ki so strokovnjaki vsak na svojem področju in ki neposredno delajo z učenci, dijaki ter učitelji. To so ravnatelji in direktorji. V svetu pa so tudi predstavni