Obrazi našega kraja: Sašo Vnuk: z gosti želimo ustvarjati prijetne trenutke in skupaj z njimi doživljati posebne zgodbe

Gostinstvo zanj ni le poklic, temveč način življenja. Sašo Vnuk, lastnik in gonilna sila Restavracije Vnukec, že več kot dve desetletji s svojo ekipo ustvarja prostor, kjer se prepletajo domača kulinarika, gostoljubnost in spoštovanje do lokalnega okolja. V pogovoru za rubriko Obrazi našega kraja je spregovoril o svojih začetkih, ljubezni do gostinstva, izzivih podjetniške poti ter o tem, zakaj verjame, da gost iz restavracije ne sme odnesti le dobrega obroka, ampak tudi prijeten občutek, da je bil zares dobro sprejet.

Kaj ste si kot otrok želeli postati? Je bilo gostinstvo sploh del teh sanj?

V otroštvu sem počel marsikaj zanimivega. Ob starših in njunem delu sem se učil delovnih navad, spoštovanja, skromnosti in odgovornosti. Ob koncu osnovne šole sem se odločil za vpis na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Maribor, smer strežba oziroma tehnik strežbe. Že kot otrok sem ob družinskih praznovanjih z veseljem pomagal pri pripravi in okrasitvi mize ter pogrinjkov. To me je veselilo, poleg tega pa sem se v osnovni šoli učil igrati harmoniko v takrat zelo znanem harmonikarskem društvu KUD Krilato kolo.

Kako se spominjate svojih začetkov?

Med izobraževanjem na SŠGT Maribor so me zaradi marljivosti in znanja pod svoje okrilje vzeli profesorji Jože Kamenšek, Franci Sagadin in Janez Štrukelj. Skupaj smo se veliko naučili na različnih slavnostnih prireditvah, kjer smo morali svoje znanje in veščine pokazati na zelo visoki ravni.

Kot štipendist podjetja TGDO Pohorje sem začel delati v hotelu Orel, med letnimi sezonami pa sem delal tudi v Omišlju na otoku Krku. Svojo gostinsko pot sem nato nadaljeval v gostišču Hugo. Ob delu sem na VEKŠ-u študiral turizem.

Kdaj ste začutili, da to ni več samo služba, ampak vaše poslanstvo?

Delo v gostišču Hugo me je zaznamovalo tako kot natakarja in vodjo kot tudi na osebnostni ravni. Prav tam sem spoznal, da je gostinstvo tisto, kar me izpolnjuje, veseli in žene naprej. Rezultat te poti je bil, da sem leta 2002 odprl svojo novo restavracijo.

Gostinstvo je poklic, ki zahteva ogromno odrekanja. Kaj ste morali v življenju največkrat postaviti na stran?

Vsak poklic, kot danes že opažamo, nam nekaj da in nam nekaj vzame. Ko se podaš na samostojno podjetniško pot, svoje odločitve sprejemaš z mislijo na prihodnost in zastavljene cilje. Začetki so vedno pestri, zanimivi, včasih tudi težki, a hkrati polni veselja in zadovoljstva. Pri tem se poslovne in zasebne odločitve pogosto prepletajo, zato je treba skrbno usklajevati obe področji življenja.

Kaj vas po vseh teh letih še vedno najbolj osreči pri delu z gosti?

Skozi leta delovanja smo pridobili številne stalne goste iz domačega kraja, Maribora in okolice, veseli pa nas, da nas obiskujejo tudi gostje iz vse Slovenije in tujine. To je dokaz, da je Restavracija Vnukec našla svojo zvesto klientelo in postala prepoznavna po svoji ponudbi ter gostoljubnosti.

S takšnim pristopom lahko gostom ponudimo največ, delo poteka lažje in z večjim zadovoljstvom, hkrati pa nam omogoča tudi nadaljnji razvoj in nove investicije.

Kaj za vas pomeni kuhati lokalno?

Naša ponudba jedi je regionalno in sezonsko obarvana. Jedilnik je pester, temu pa prilagajamo tudi ponudbo vinske karte in drugih pijač.

Koliko sestavin na vaših krožnikih prihaja od lokalnih pridelovalcev?

Odvisno od letnega časa in aktualnega jedilnika. Za postrvi skrbi ribogojnica Trabe, različne mesnine zagotavlja Kmetijska zadruga Ruše, uporabljamo pa tudi sezonsko zelenjavo z domačega vrta, domače sokove Trstenjak ter vina iz Meranovega, Jaunika in Kramerja (vsi iz Limbuša, z naše vinske ceste). Glede na sezonsko ponudbo bi ocenil, da približno 70 odstotkov naših jedi sestavljajo lokalne sestavine.

Kateri recept ima pri vas posebno zgodbo?

Vse jedi so avtorske in so plod znanja ter izkušenj našega osebja. Ideje za nove jedi so se pogosto razvijale spontano, skozi delo in ustvarjanje v kuhinji. Ob odprtju lokala leta 2002 smo gostom želeli ponuditi kosila v obliki hišnega samopostrežnega bifeja ob vikendih. Takrat je bila to novost, saj smo bili med prvimi ponudniki takšne oblike ponudbe v naši okolici na Štajerskem.

Kaj za vas pomeni dobra gostoljubnost? Kaj mora gost odnesti s seboj, ko zapusti Restavracijo Vnukec?

Če se navežem na prejšnje vprašanje – pri nas izvajamo različne oblike ponudbe: jedi po naročilu oziroma ponudbo à la carte, vikend samopostrežna kosila, organizacijo skupinskih dogodkov, zabav, praznovanj za zaključene družbe ter catering. Pri vsem tem se trudimo gostom ponuditi več kot le hrano in pijačo.

To je tudi naš smisel gostinstva – z gosti želimo ustvarjati prijetne trenutke in skupaj z njimi doživljati posebne zgodbe.

Ali poznate zgodbe svojih gostov? Se vam kdaj zdi, da pridejo tudi zato, ker se pri vas počutijo domače?

Seveda, kot kolektiv smo prisotni v številnih življenjskih zgodbah naših gostov, od porok, rojstnih dni in praznovanj do bolj žalostnih trenutkov, kot so sedmine. K nam prihajajo zaradi zaupanja, dobrih izkušenj in pričakovanj, pa tudi zaradi kakšnega prijetnega presenečenja. Ob vračanju gostov se vedno znova začuti domačnost, saj se trudimo ostati pravi »romantiki« v gostinstvu.

Kaj je najtežje pri tem, da si gostinec, česa ljudje ne vidijo?

Prisotna je celodnevna organizacija dela in velika odgovornost, saj smo pri svojem delu ves čas povezani z ljudmi. V restavraciji so gostje, v ozadju pa kolektiv, kjer ima vsak svoj značaj, potrebe in pričakovanja. V zadnjem obdobju se gostinstvo močno spreminja, zato je treba vse več časa namenjati novim izzivom, kot so delo s kadrom, investicije, nadzor kakovosti izdelkov dobaviteljev, administracija in številne druge obveznosti.

Kaj bi o vas rekli zaposleni, da ste strog šef ali pravičen vodja?

Pravičnost in dober pristop do ljudi sta pomembna dejavnika pri delu ter zadovoljstvu zaposlenih. Kot šef sem morda premalo strog, vendar raje izberem način »človek človeku« in s tem pokažem, da se do uspeha pride predvsem s spoštljivim in človeškim odnosom.

Ali je kdo od zaposlenih z vami že tako dolgo, da je postal del vaše razširjene družine?

Seveda, imam to srečo in sem zaradi tega zelo zadovoljen. To je tudi dokaz, da verjamemo v skupno delo, poštene odnose ter v to, da si znamo pomagati in prisluhniti drug drugemu, kadar je to potrebno.

Kako ohranjate dobro energijo in povezanost med zaposlenimi?

Delo poteka plansko in načrtno, seveda pa je zaradi različnih situacij in ciljev vedno prisotna tudi določena mera prilagajanja oziroma improvizacije. Od samega začetka skrbimo za dobre delovne pogoje, razumevanje in kakovostne medsebojne odnose.

Naš delovnik je največ pet dni v tednu, zaposleni pa so lahko skoraj vse praznike doma s svojimi družinami. Izplačila so redna, prav tako izpolnjujemo vse druge obveznosti, dopuste pa skušamo prilagoditi željam in potrebam zaposlenih.

Ljudje vas poznajo kot gostinca. Kdo pa ste, ko ugasnejo luči v restavraciji?

Sem oče treh otrok in imam čudovito ženo Moniko, ki sodeluje pri vseh področjih našega življenja – če želi ali ne.