Obrazi našega kraja: Primož Šušterič – zgodba o znanju, predanosti in ljubezni do živali

Veterinarski poklic zahteva veliko strokovnega znanja, predanosti in predvsem iskreno ljubezen do živali. Vsak dan prinaša nove izzive, zahtevne odločitve in odgovornost za zdravje ter dobro počutje živalskih pacientov. V Veterinarski ambulanti Primavet Rače vsakodnevno skrbijo za svoje štirinožne paciente ter s strokovnim pristopom in predanostjo pomagajo živalim in njihovim skrbnikom. Pri svojem delu dokazujejo, da za kakovostno veterinarsko oskrbo niso dovolj le izkušnje in znanje, temveč tudi veliko mero razumevanja, sočutja in srca.

Ste že kot otrok vedeli, da boste veterinar, ali vas je pot do tega poklica našla pozneje?

Če sem iskren, skoraj do konca srednje šole nisem razmišljal o poklicu veterinarja. Živali sem imel sicer rad že od malega, vendar nikoli nisem pomislil, da bi se z njimi poklicno ukvarjal. Ko sem se po koncu srednje šole vpisoval na študij, sem kolebal med mikrobiologijo, veterino in medicino ter se na koncu odločil za veterino.

Dolgo časa sem resno razmišljal o menjavi študija, postopoma pa se je v meni začelo nekaj spreminjati. Več časa, kot sem preživel z živalmi, bolj sem opažal, da sem z njimi povezan in da mi zaupajo. Do njih sem čutil veliko spoštovanje in močno željo po pomoči. Prek teh izkušenj sem se postopoma odločil, da bom ostal na veterinarski fakulteti in se kot bodoči veterinar zavezal k delu v dobrobit živali.

Primož Šušterič, Primavet, veterinarska ambulanta Rače, osebni arhiv

Kako je videti dan v veterinarski ambulanti? Je sploh mogoče napovedati, kaj vas čaka?

Naš delovnik je zelo raznolik in nikoli zares ne vemo, kaj nas čaka. Večino primerov sicer lahko predvidimo, saj naša ambulanta deluje po principu naročanja, kljub temu pa vsak dan dobimo tudi nenaročene primere. Navadno gre v takšnih primerih za urgence, ko je ogroženo življenje živali.

Nekateri dnevi so tako nabito polni, da ves čas obravnavamo po dva primera hkrati. Na žalost pa se pogosto zgodi tudi, da ljudje ne pridejo na rezervirani termin in ga ne odpovedo pravočasno. Največji problem nastane, kadar gre za posege, ki trajajo več ur. Če stranka na tak termin ne pride in nas o tem ne obvesti, ostane v našem urniku velika časovna vrzel, ki bi jo lahko ob pravočasni odpovedi zapolnili z drugimi pacienti.

Delo v veterinarski ambulanti sicer ne pomeni le dela z živalmi, temveč tudi vodenje evidenc, naročanje materiala, čiščenje, izobraževanja itd., zato si tudi v takšnem primeru vedno najdemo kakšno drugo pomembno delo. Kljub temu pa smo zelo hvaležni strankam, ki spoštujejo naš čas in svoje termine pravočasno odpovejo.

Kako pomembno je zaupanje med veterinarjem, živaljo in njenim skrbnikom?

Odnos zaupanja je pri našem poklicu bistvenega pomena. Kakovostno lahko svoje delo opravimo šele takrat, ko nam lastnik zaupa, da vemo, kaj je za njegovo žival najboljše. Kot primer lahko navedemo pomembnost ustrezne diagnostike pri določanju končne diagnoze, saj se številnih zdravstvenih težav ne da ugotoviti »na prvi pogled«.

Odnos zaupanja med lastnikom in veterinarjem je pomemben tudi zato, da nam lastnik prepusti izbiro primerne diagnostike, čeprav sam v nekem trenutku iz laične perspektive v njej ne vidi smisla.

Seveda je naše delo lepše in prijetnejše takrat, ko nam ne zaupa samo lastnik, ampak tudi žival. Vendar se moramo zavedati, da veterinarske ambulante niso ravno najljubša postojanka vašega ljubljenčka, saj veterinarska obravnava pogosto vključuje postopke, ki so za živali neprijetni in jim povzročajo stres. Zato lahko živali hitro razvijejo strah pred veterinarji in nam v takšnih primerih seveda ne zaupajo. Pomembno je, da lastnik v takšni situaciji ostane miren ter izraža samozavest in odločnost, saj je to edini način, da lahko vsaj delno pomiri svojo žival.

Večina ljudi ob besedi veterinar najprej pomisli na pse in mačke. Katere živali pa vse v resnici pridejo v vašo ambulanto?

Veterinarske ambulante se delijo na tiste, ki izvajajo samo malo prakso, in tiste, ki poleg male prakse izvajajo tudi veliko prakso. V veliko prakso spadajo rejne živali (govedo, konji, drobnica, perutnina ipd.), medtem ko v malo prakso spadajo male domače živali (psi, mačke, kunci ipd.).

Naša ambulanta se ukvarja samo z malo prakso, kar pomeni, da je večina naših pacientov dejansko psov in mačk. Poleg tega nas obiskujejo tudi kunci, morski prašički, hrčki, tu in tam pa tudi kakšen kuščar ali papagaj.

Primož Šušterič, Primavet, veterinarska ambulanta Rače, osebni arhiv

Je med vašimi pacienti kakšna žival, ki ljudi vedno znova preseneti?

Najbolj ljudi preseneti naša muca Mici, ki ima pri nas svoje stalno prebivališče. Mici je praktično posvojila našo ambulanto. Ker je manjše rasti, je veliko strank prepričanih, da je še zelo mlada. V resnici je bila Mici na tej lokaciji že pred odprtjem naše ambulante (leta 2014), kar pomeni, da je stara vsaj 12 let.

Mici je zelo samostojna in samozavestna mačka, ki si zna narediti red tako med našimi pacienti kot tudi med njihovimi lastniki. Vse naše redne stranke jo dobro poznajo in nas vsakič, ko se potepa po vasi, sprašujejo po njej.

Kateri primer ali pacient vam je skozi leta najbolj ostal v spominu?

Najbolj nam v spominu ostanejo tiste živali, katerih zdravljenje traja več tednov, včasih pa celo več mesecev ali let. V takšnih primerih lastniki s svojimi živalmi pri nas preživijo zelo veliko časa, zato v tem obdobju ne razvijemo osebnega odnosa le z lastniki, ampak se navežemo tudi na njihove živali.

V tem kontekstu bi težko izpostavil eno samo žival, saj se je takšnih živali skozi leta nabralo zelo veliko.

Vas je kakšna žival pri delu še posebej presenetila s svojim vedenjem ali značajem?

Tukaj bi lahko izpostavil našo psičko Bonnie. Bonnie je starejša psička, ki ima nekaj zdravstvenih težav, zato jo vsak dan pripeljemo s sabo v ambulanto, kjer se čez dan druži z nami in po potrebi prejme terapijo.

Opažamo, da ima neverjetno razvit čut za ljudi v stiski, predvsem po evtanazijah. Ko je evtanazija zaključena in se lastniki v solzah poslovijo od svoje živali, se vedno nekako pojavi pred vrati ordinacije in nato pospremi lastnike umrle živali do čakalnice.

Seveda jih vedno vprašamo, ali želijo, da jo umaknemo, vendar so ljudje vedno veseli njene družbe. Občutek imamo, da ljudi v stiski namerno tolaži, saj sicer tega ne počne. Vedno se nekako znajde pri tistih, ki jo potrebujejo.

Veterinarji spremljate živali od prvih pregledov pa vse do njihovega zadnjega slovesa. Kako doživljate ta čustveni del svojega poklica?

To je zagotovo najtežji del našega poklica, na katerega se nikoli zares ne navadiš. Po eni strani imamo pred seboj žival, ki trpi in jo z evtanazijo odrešimo tega trpljenja, po drugi strani pa imamo pred seboj lastnika, ki je ravnokar izgubil pomemben del sebe in je zato v hudi čustveni stiski.

Biti del tega procesa je tudi za nas čustveno naporno, vendar se potrudimo, da nas lastna čustva ne preplavijo v celoti. Namesto tega skušamo biti empatični in sočutni, ob koncu evtanazije pa se umaknemo iz prostora, da se lahko lastnik v miru poslovi.

Včasih se po umiku iz prostora zlomimo in tudi nas preplavijo solze. V takšnih primerih se znotraj ekipe potolažimo med seboj in se skušamo čim hitreje čustveno stabilizirati, da lahko svoj delovnik izpeljemo do konca. Ko lastnik umrle živali zapusti ambulanto, nas namreč že čaka novi lastnik s svojo živaljo, ki si prav tako zasluži našo stoodstotno koncentracijo in pozornost.

Je odločitev za uspavanje živali eden najtežjih delov vašega poklica? Kako pristopite k lastnikom v takšnih trenutkih?

Odločitev za uspavanje živali nikoli ni lahka, najtežje pa je takrat, ko se lastnik z evtanazijo ne strinja in želi vztrajati pri nadaljnjem zdravljenju.

V naši ambulanti smo zavezani k delovanju v skladu z dobrobitjo živali, kar pomeni, da se za življenje vsakega pacienta borimo do trenutka, ko je to še smiselno in upravičeno. A žal pri vsakem živem bitju pride do točke, ko ne gre več naprej. Živali imajo na srečo možnost mirno in dostojanstveno zaspati, zato je prav, da jim takrat, ko so bolečine prehude in ko življenje ni več kakovostno, pustimo oditi.

Pristop k lastnikom je vedno empatičen in spoštljiv, se pa nekoliko razlikuje od primera do primera. Včasih smo postavljeni v položaj, ko moramo jasno, objektivno in argumentirano izpostaviti dejstvo, da žival trpi in da je prišel čas za evtanazijo, saj je to edini način, da nas lastniki slišijo. V svoji čustveni stiski se namreč prepričajo, da stanje še ni tako hudo.

Včasih pa imamo tudi povsem nasprotne težave, ko bi nekateri lastniki želeli evtanazirati žival, ki za to nikakor ni primerna. V takšnem primeru evtanazijo odločno zavrnemo. Pri tem ni samo naša vest tista, ki nam ne dopušča evtanazirati zdrave živali, temveč tudi zakonodaja.

Veterinarske ambulante moramo vsako evtanazijo natančno argumentirati in evidentirati, kar pomeni, da jo v primeru, ko zdravstveno stanje živali še ne upravičuje evtanazije, odločno zavrnemo.

Pri delu vam je v veliko pomoč tudi partnerka Ira. Kako pomembno je, da ob sebi imate nekoga, ki razume vaš poklic in vse, kar ta prinaša?

Delo veterinarja je že samo po sebi zelo stresno, pogosto zelo žalostno in včasih tudi nevarno. Zlagal bi se, če bi trdil, da dela ne nosim domov, saj nas dogodki v službi včasih tako pretresejo, da nanje ne moremo kar pozabiti. Ker sem poleg tega še lastnik podjetja, domov ne prinašam samo veterinarskega dela svojega poklica, ampak tudi skrbi za zaposlene, položnice, evidence, inšpekcijske nadzore in podobno.

To, da imam partnerko, ki razume obe plati mojega poklica, je neprecenljivo. Pogovarjava se lahko o primerih, odnosih s strankami, vodenju podjetja ipd.

Primož Šušterič, Primavet, veterinarska ambulanta Rače, osebni arhiv

Ira je dolga leta vodila tudi pasji hotel. Se zdi, da se pri vas življenje vrti okoli živali tudi takrat, ko zaprete vrata ambulante?

Vsekakor. Živali so pomemben del najinega življenja. Ne samo, da imava veliko svojih živali, ampak velikokrat vzameva domov tudi paciente, ki imajo večdnevno hospitalizacijo v ambulanti, saj jih lahko tako nadzorujeva tudi ponoči.

Včasih pa se zgodi tudi, da kakšen pacient postane najina žival. Tukaj se lahko navežem na prejšnje vprašanje o evtanazijah, kjer sem omenil, da moramo včasih zavrniti evtanazijo zdrave živali ali živali, ki ima ozdravljivo bolezen.

Tako sva pred leti posvojila dva starejša muca, ki so ju sorodniki po odhodu dedka in babice (ki sta bila njuna lastnika) v dom za ostarele preprosto pripeljali na evtanazijo. Muca sta imela nekaj manjših zdravstvenih težav, vendar sta bila splošno gledano še v dobrem stanju, zato sem evtanazijo zavrnil in oba obdržal. Ker starejših mačk skoraj nihče ne želi posvojiti, sva ju posvojila midva z Iro.

Kaj lastniki hišnih ljubljenčkov najpogosteje naredijo narobe, čeprav želijo svojemu ljubljenčku le najboljše?

Pogosti so primeri, ko lastniki živalim na lastno pest dajejo zdravila, namenjena ljudem. Najpogosteje se to zgodi, ko imajo živali kakšne bolečine, lastniki pa bi jim seveda radi čim prej pomagali.

Nekatera zdravila, namenjena humani medicini, sicer res uporabljamo tudi v veterini, vendar pa veliko humanih zdravil za posamezne živalske vrste ni primernih in so zanje lahko celo strupena. V primerih, ko se živali zastrupijo s humanimi zdravili, lahko pride do resnih zdravstvenih zapletov.

Drugi primer lahko navežem na zgoraj omenjeno tematiko odnosa med živaljo, lastnikom in veterinarskim osebjem v veterinarski ambulanti. V želji po zaščiti svojega ljubljenčka so lastniki včasih zelo čustveni in posledično negativno nastrojeni proti nam.

Določeni veterinarski postopki so za živali neprijetni, vendar nujni. Ko žival med takšnimi postopki pokaže stres, strah oziroma odpor, se lastniki v svoji stiski včasih znesejo nad nami, češ da z živalmi ne ravnamo lepo. To seveda nikakor ne drži, saj z vsakim pacientom ravnamo nežno in spoštljivo, vendar pa okoliščine vedno ne dopuščajo, da bi bilo živali prijetno.

Če se lastnik v želji po zaščiti svoje živali pretirano vznemiri, se žival še bolj prestraši. Vedno opozarjamo, da je za žival najbolje, če skuša lastnik ostati miren. Če ga sama situacija preveč prizadene, je včasih bolje, da se umakne iz ordinacije in počaka v čakalnici.

Ali se poleti v ambulanti srečujete z drugačnimi težavami kot v preostalem delu leta?

Vsekakor, vsak letni čas ima drugačno statistiko zdravstvenih težav. Poleti se pogosteje srečujemo s toplotnimi udari, do katerih pride predvsem pri starejših živalih, brahicefaličnih pasmah ter srčnih bolnikih.

Zato vsako leto poudarjamo, da morajo biti živali čez dan zaprte v hladnem prostoru, sprehajajo pa naj se zgodaj zjutraj in pozno zvečer.

Poleg toplotnih udarov so v poletnih mesecih pogostejše tudi zastrupitve s cianobakterijami, s katerimi se živali zastrupijo med plavanjem v jezerih, ribnikih in drugih stoječih vodah. Cianobakterije imajo v poletnih mesecih zaradi visokih temperatur idealne pogoje za razmnoževanje.

Na kaj morajo biti lastniki živali v poletnih mesecih še posebej pozorni?

Kot sem omenil že v odgovoru na prejšnje vprašanje, je zelo pomembno, da so lastniki pozorni na to, kako njihov ljubljenček prenaša visoke temperature. Pri tem je treba upoštevati starost, pasmo in zdravstveno stanje živali, saj lahko že manjši napor vodi v življenjsko ogrožajoča zdravstvena stanja.

Še posebej hitro se v poletnih mesecih segreje notranjost naših vozil, zato hišnih ljubljenčkov takrat nikakor ne smemo pustiti čakati v avtomobilih. To ne velja samo za avtomobile, parkirane na soncu, ampak tudi za tiste v senci. Žival moramo vedno vzeti s seboj, ko izstopimo iz avtomobila. Če te možnosti nimamo, je bolje, da žival počaka doma.

Poleg temperature zraka je pomembno spremljati tudi temperaturo tal, saj v poletnih mesecih pogosto pride do opeklin in poškodb blazinic. Pri tem je treba upoštevati pravilo petih sekund – roko položimo na tla in začnemo šteti sekunde. Če so tla tako vroča, da moramo po petih sekundah roko umakniti, so prevroča tudi za tačke naših ljubljenčkov.

Omenil bi tudi pomembnost dostopa do sveže pitne vode. Vode v poletni vročini ne iščejo samo naše domače živali, ampak tudi divje živali (prostoživeče mačke, ptice, veverice itd.). Nič nas ne stane, če okoli svoje hiše ali pred blokom nastavimo večjo posodo s svežo vodo, živalim pa lahko to reši življenje.

Primož Šušterič, Primavet, veterinarska ambulanta Rače, osebni arhiv

Kaj vas po vseh teh letih še vedno navdušuje pri vašem poklicu?

Princip vseživljenjskega učenja je pri našem poklicu bistvenega pomena, saj se stroka nenehno razvija. Zato je pomembno, da veterinarji ves čas sledimo novim odkritjem, iščemo nove informacije, beremo strokovne revije ter se udeležujemo izobraževanj.

Osebno se rad učim in rad spremljam najnovejša odkritja ne samo naše stroke, ampak tudi drugih področij, ki so neločljivo povezana z veterino, kot so razvoj humane medicine, računalništva, umetne inteligence itd. Novo osvojeno znanje rad vključujem v vsakdanje delo v ambulanti, saj menim, da je lahko le tako naše delo resnično kakovostno.

Kaj me torej navdušuje? To, da naš poklic ni in ne sme biti rutinski. Sili nas, da pred sebe postavljamo vedno nove izzive ter da si širimo obzorja.

Kaj si želite, da ljudje začutijo, ko stopijo skozi vrata vaše ambulante?

Da nam je zdravje njihovih živali resnično prioriteta. Vsakega primera se lotimo celostno in se zanj potrudimo, kot da bi šlo za našo lastno žival.

The post Obrazi našega kraja: Primož Šušterič – zgodba o znanju, predanosti in ljubezni do živali appeared first on Lokalec.si.