Obrazi našega kraja: Metka Lobnik – “Judo me je naučil, da ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak da se vedno znova pobereš”

Za Metko Lobnik je izjemno uspešno obdobje, ki ga je letos kronala z bronasto medaljo na evropskem prvenstvu. Za uspehom na tekmovalni blazini pa se skrivajo leta treningov, vztrajnosti, odrekanj, potovanj ter tudi trenutki dvomov in porazov. Z uspešno judoistko smo se pogovarjali o občutkih ob osvojeni medalji, pritiskih vrhunskega športa, podpori družine in trenutkih, ko je najtežje vztrajati. Razkrila nam je tudi, kakšna je Metka Lobnik, ko odloži kimono, ter kaj ji je judo dal veliko pomembnejšega od medalj.

Metka, za vami je res uspešno obdobje. Letos ste osvojili bronasto medaljo na evropskem prvenstvu. Ko ste stali na zmagovalnem odru – kaj vam je takrat najprej šlo skozi glavo?

Ko sem stala na odru, sem imela v mislih vse, kar se je dogajalo tistega dne – kako sem se borila, koga vse sem premagala in katere tehnike sem izvedla. Spomnila sem se tudi vsega, kar je bilo pred tem: vseh treningov, priprav in ljudi, ki so bili ob meni ter so kakor koli prispevali k rezultatu. Bila sem predvsem zelo hvaležna in ponosna.

Hkrati sem si skušala ta trenutek čim bolj zapomniti, biti pozorna na dogajanje in uživati. Seveda sem si želela še korak višje, ampak v tistem trenutku sem se poskušala ustaviti in si priznati, da je tudi bronasta medalja rezultat ogromno vloženega dela.

Judo je šport, v katerem se lahko v nekaj minutah odloči ogromno. Kako se naučite obdržati mirno glavo, ko je pritisk največji?

Mislim, da se tega nikoli zares ne naučiš do konca. Vedno sta prisotna nervoza in pritisk, sploh na velikih tekmovanjih. Pomaga mi predvsem to, da se osredotočim na stvari, ki jih lahko nadzorujem – na svoj nastop, taktiko, dihanje in naslednjo akcijo. Ne razmišljam preveč o rezultatu ali o tem, kaj se lahko zgodi, ampak poskušam ostati v trenutku.

Na evropskem prvenstvu sem se ves dan počutila zelo samozavestno in sem imela dober občutek že zjutraj, še preden sem prišla v dvorano. Pred finalnim blokom sem bila skoraj prepričana, da bom osvojila medaljo, če se bom le borila tako, kot znam, in se držala zastavljenega načrta.

Na takšnih tekmah se je »lahko« boriti. Včasih pa se ti zdi, da na tekmo nisi pripravljen. Takrat je pomembno, da se umiriš, pogovoriš sam s seboj, zadihaš in nato sproščeno stopiš na blazino.

Foto: IJF

Kaj je težje – fizično zdržati vse te treninge ali psihično sprejeti poraz, ko veste, da ste v priprave vložili mesece dela?

Joj, težko bi rekla. Trening je težak, ampak veš, zakaj ga delaš, in vidiš napredek. Pri porazu pa se včasih v nekaj minutah vse, za kar si delal mesece, zdi, kot da ni bilo dovolj. Najtežje je verjetno sprejeti, da si naredil vse, kar si lahko, rezultat pa vseeno ni takšen, kot si si želel. A ravno iz teh porazov sem se največ naučila.

V klubu smo s sotekmovalci in trenerji ustvarili res dobro ekipo. Med seboj si pomagamo in se spodbujamo tako na treningih kot na tekmovanjih, še posebej takrat, ko se nam ne izide tako, kot bi si želeli.

Vrhunski šport zahteva ogromno odrekanja. Čemu ste se vi zaradi juda najbolj odpovedali?

Čeprav je moj urnik zaradi treningov precej zaseden in sem veliko zdoma zaradi priprav in tekmovanj, ne bi rekla, da sem se morala zaradi juda čemu zares odpovedati in da bi mi bilo zaradi tega žal.

Lahko počneš skoraj vse, vendar moraš vedeti, kdaj. Manj je spontanosti. Ne moreš vedno nekam iti, ko bi si želel, ostati pozno pokonci ali imeti vikenda popolnoma zase.

Metka Lobnik, osebni arhiv

Kako pomembna je pri vsem tem družina? Kdo je tisti, ki vas zna najbolj dvigniti, ko vam ne gre?

Družina mi pomeni ogromno. Vedno so ob meni, ne glede na to, kako se tekmovanje konča. Ko mi ne gre, me znajo spraviti v boljšo voljo, včasih pa mi tudi povedo, naj se malo zberem in grem naprej.

Pomembna sta tudi moj klub in trener, saj me vsak dan spodbujata, usmerjata in verjameta vame, tudi takrat, ko sama vase ne verjamem dovolj.

Je bilo kdaj obdobje, ko ste si rekli: “Ne morem več”? Kaj vas je takrat spravilo nazaj na blazine?

Seveda. Mislim, da vsak vrhunski športnik pride do trenutka, ko se vpraša, ali je vse skupaj vredno. Tudi sama sem imela obdobja, ko sem bila utrujena od vsega – treningov, potovanj, pričakovanj in predvsem občutka, da se moraš ves čas dokazovati.

Nazaj me je vedno pripeljala želja, da vidim, kako daleč lahko pridem. Verjetno pa tudi to, da si ne bi želela nekoč pogledati nazaj in se spraševati, kaj bi bilo, če bi takrat odnehala.

Kakšna je Metka, ko ni treninga, tekmovanja in juda? Kaj najraje počnete, ko imate popolnoma prost dan?

Mislim, da sem precej ista Metka, tako v kimonu kot brez njega. Rada imam mirne dneve, dobro hrano, druženje z ljudmi, ki jih imam rada, in kakšen dan, ko se mi ni treba preveč premikati. Rada tudi kuham, hodim v hribe in sprehajam psa. Tako se lahko nekoliko odklopim in napolnim baterije.

Kaj vas lahko spravi v smeh tudi po res slabem dnevu?

Največkrat me nasmejijo prijatelji in družina. Včasih pa je dovolj že kakšna nepričakovana ali smešna situacija.

Kaj bi rekla tista mala Metka, ki je začela trenirati judo, če bi danes videla, kam jo je ta šport pripeljal?

Mislim, da bi bila zelo presenečena. Verjetno bi bila predvsem ponosna in bi me občudovala, mogoče pa bi se me tudi malo bala.

In čisto za konec – če bi morali izbrati eno stvar, ki vam jo je dal judo, pa ni medalja, kaj bi to bilo?

Vztrajnost. Judo me je naučil, da ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak da se vedno znova pobereš. In to velja tudi zunaj športa. Medalje so super, ampak karakter in ljudje, ki jih spoznaš na tej poti, so po mojem vredni še veliko več.

Foto: Judo Zveza Slovenije

The post Obrazi našega kraja: Metka Lobnik – “Judo me je naučil, da ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak da se vedno znova pobereš” appeared first on Lokalec.si.