Obrazi našega kraja: Mariborski reševalci med najboljšimi v Sloveniji – za uspehom stojijo znanje, pogum in predanost

Ko zazvoni pozivnik, ni časa za oklevanje. Vsaka sekunda lahko odloča o življenju ali smrti, za reševalce pa se takrat začne boj s časom, v katerem štejejo znanje, izkušnje in zaupanje v ekipo.

Kako dobro so na najzahtevnejše situacije pripravljeni mariborski reševalci, so znova dokazali na XVIII. strokovno-izobraževalnem tekmovanju ekip nujne medicinske pomoči na Rogli, kjer so med 23 ekipami iz vse Slovenije osvojili odlično drugo mesto. A za uspehom se skrivajo tudi zgodbe, ki jih javnost redko sliši – težke intervencije, neprespane noči, čustvene stiske in trenutki, ki jih ni mogoče preprosto pustiti v službi. O izzivih reševalskega poklica, izkušnjah s terena in stanju slovenskega sistema nujne medicinske pomoči smo se pogovarjali s Primožem Valherjem, dr. med., specialistom urgentne medicine, članom uspešne mariborske ekipe.

FOTO: Osebni arhiv ZD Adolfa Drolca Maribor

Člani ekipe: Alen Kramberger, dipl. zn., Tomaž Juhart, dipl. zn., Primož Valher, dr. med., spec. urg. med., Marcel Vezonik, zdr. reševalec, dipl. fiziot.

Pod mentorstvom: Aleksa Šuštarja, dr. med., spec. urg. med., FEBEM, in Klemna Breznika, dr. med., spec. urg. med.

Začnimo pri nedavnem uspehu. Kaj vam kot ekipi pomeni drugo mesto v konkurenci 23 ekip nujne medicinske pomoči iz vse Slovenije?

Zelo nas veseli, da smo ponovno uspeli doseči dober rezultat za Reševalno službo Zdravstvenega doma dr. Adolfa Drolca Maribor. Kljub temu da nam je za zmago zmanjkalo nekaj točk, je za našo regijo zelo vzpodbudno, da smo s kolegi in kolegicami Reševalne službe Zdravstvenega doma Slovenska Bistrica in Vojaške zdravstvene enote Slovenske vojske zasedli 1., 2. in 4. mesto med reševalnimi ekipami z zdravnikom. To je pomembno predvsem zato, ker dnevno sodelujemo na terenu, v Urgentnem centru Maribor in tudi kot posadke Helikopterske nujne medicinske pomoči Maribor. To je dokaz, da razvoj nujne medicinske pomoči v naši regiji kljub vsem težavam poteka v pravo smer.

Na tekmovanju ste se spopadli z 21 različnimi scenariji. Kateri vam je ostal najbolj v spominu in zakaj?

Osebno predvsem tisti, ki jih nismo izpeljali optimalno. Bil je scenarij poškodbe prsnega koša v gozdu, ko smo morali po dežju in blatu z vso opremo najprej prehoditi strm klanec navzdol, nato pacienta ni bilo tam in smo morali spet nazaj po hribu. Na koncu še usmerjati helikopter za pristanek.

FOTO: Osebni arhiv ZD Adolfa Drolca Maribor

Sicer pa ti ostanejo v spominu enake situacije kot v realnem delavniku. Ko so pacienti dojenčki, otroci ali noseče ženske, se ti pogosto vtisnejo v spomin. Na tekmovanju je bil scenarij porod nedonošenega otroka, ki je potreboval ukrepe oživljanja in je povrh tega zaradi prirojene napake bilo zanj že vnaprej predvideno, da bo zdravljen v okvirih paliativnega zdravljenja. Ampak ob naši vrhunski ekipi in še boljšem treningu pred tekmovanjem smo tisti scenarij izpeljali resnično dobro. Na tem mestu velika zahvala dr. Aleksu Šuštarju, dr. Klemnu Brezniku in vsem sodelavcem Reševalne službe Zdravstvenega doma Maribor, ki so nam pomagali v pripravah na tekmovanje.

Koliko se takšno tekmovanje približa situacijam, s katerimi se dejansko srečujete pri delu na terenu?

Organizatorji tekmovanja se trudijo, da so scenariji realni, in veliko teh situacij se je dejansko zgodilo v našem prostoru, zato so izbrane za scenarije na tekmovanju. Ob tem je pa treba povedati, da so na tekmovanju stvari potencirane, težje, da je vedno nekje skrita neka posebnost, neka podrobnost, ki je ključna za pravilno oskrbo pacienta. Član ekipe Alen Kramberger, dipl. zn., je na vseh scenarijih našel prav vse, kar je moral, da smo ugotovili, kaj je narobe pri pacientu. Od antifriza, borovnic, tablet, ki so jih pacienti zaužili, do poslovilnega pisma pacientke. Alena se je sedaj prijel še dodaten nadimek.

FOTO: Osebni arhiv ZD Adolfa Drolca Maribor

Po drugi strani je velik poudarek na tem, da se strogo držimo protokolov oskrbe. Namen tega je, da ničesar ne pozabiš, spregledaš in da vedno narediš vse elemente pregleda ter oskrbe, ne glede na to, kakšna situacija je. Npr. nekdo se je zaletel z avtom, ampak ima lahko nizek krvni sladkor, ker je sladkorni bolnik, in je prav to vzrok prometne nesreče. Taka situacija se je zgodila mojemu sotekmovalcu Tomažu Juhartu, dipl. zn., prvi dan v rednem delavniku po tekmovanju na Rogli.

Drugi del scenarijev je pa tak, ki jih pogosto treniramo, ob tem pa vsi upamo, da jih nikoli ne bomo rabili izvesti v realnem življenju. Govorim o množičnih nesrečah. Tokrat sta bili na Rogli dve. Ena od teh je bila tako imenovana AMOK situacija, torej masovna nesreča, v kateri napadalec strelja na večje število ljudi. Taki scenariji so v realnem delu na srečo zelo redki. V okviru tekmovanja pa poseben izziv in nepogrešljivi za trening naših ekip. Alen, Marcel in Tomaž so se na scenariju masovne nesreče kolesarjev odrezali tako dobro, kot da delamo na masovnih nesrečah vsak dan.

Pri nujni medicinski pomoči pogosto odločajo minute, včasih tudi sekunde. Kako se človek nauči v tako zahtevnih trenutkih ostati zbran in sprejemati prave odločitve?

Iz študija mi je ostalo v glavi predavanje, ko je profesor razlagal: »Kolegi, če znate, vas pri delu s pacienti ne rabi biti ničesar strah.« Lažje rečeno kot storjeno. Ampak vseeno je tako, da z znanjem in predvsem izkušnjami ostajaš vedno bolj miren in te čustva ne ovirajo pri delu. Gledano z druge strani, če mi ob piskanju pozivnika vsaj malo ne poraste pulz, potem je verjetno bolje, da menjam službo. Ta služba zahteva poseben tip ljudi, kot imajo vsi poklici svoje specifike. Težko je to razložiti ljudem, ki niso v našem poklicu.

Kako pomembno je pri vašem delu zaupanje med člani ekipe?

Mislim, da lahko govorim za celotno slovensko nujno medicinsko pomoč. Držimo skupaj in vemo, kaj delamo! Zato so taka tekmovanja zelo pomembna. Povezovanje, nadgradnja znanja in dobrih odnosov. Ne gre pa samo za oskrbo pacienta. To je pomembno tudi v primeru nevarnih situacij, fizično napornih intervencij ali velikih čustvenih bremen za člane ekipe. Popolnoma razumljivo pa je tudi, da so v velikih kolektivih sodelavke in sodelavci, s katerimi bolj, z drugimi manj rad delaš skupaj. To pa je tudi namen protokolov oskrbe določenih kategorij pacientov, ki so narejeni prav zato, da se vedno in povsod, v različnih sestavah ekip dela na enak način. Od tu pride največje zaupanje do članov ekip.

FOTO: Osebni arhiv ZD Adolfa Drolca Maribor

Ljudje vas običajno srečajo v trenutkih, ko sami ali njihovi bližnji potrebujejo pomoč. Kaj je pri delu v nujni medicinski pomoči za vas najzahtevnejše?

Težki so delavniki, veliko je nočnega dela in to predstavlja veliko breme za naše družine. Če nekdo iz družine dela v nujni medicinski pomoči, potem cela njegova družina dela v nujni medicinski pomoči. Še bolj neverjetno je, ko oba starša delata v NMP. Ljudje pokličejo, ker je zanje nekaj urgentno stanje, in včasih se je težko vživeti v stisko nekoga, ki je poklical zaradi nečesa, kar zate res ne predstavlja zdravstvenega stanja, ki potrebuje dirkanje z rešilci s sireno in lučkami.

Meni osebno pa je največje breme to, da se trudimo poskrbeti za naše paciente v okviru zdravstvenega sistema, ki konkretno šepa, trenutno potrebuje bergle in upam, da ne bo v kratkem potreboval invalidskega vozička. Za uspešno oskrbo kritičnih pacientov potrebujemo delujočo celotno verigo preživetja. Predvsem je breme ta neprestana negotovost, kam bo slovenska politika peljala slovensko nujno medicinsko pomoč.

Se vam je kakšna intervencija skozi leta še posebej vtisnila v spomin?

Ja, seveda. Ne bi želel pisati o podrobnostih, ker se lahko kdo prepozna v tem zapisu. Ampak kot že rečeno, tragedije otrok so najhujše. Težko je tudi, ko se kaj zgodi v bližini kraja, kjer živiš. Ko te kasneje pot zanese tam mimo, se vedno spomniš detajlov, obrazov in okoliščin. Smo pa seveda različni, ene bremeni to bolj, druge manj.

Kako po težkih intervencijah sami predelate vse, kar ste doživeli na terenu?

Toliko kot nas je, toliko receptov je, kako se najbolje spoprijeti s tem. Eni raje sami. Drugi v družbi. Pomemben element dela je, da se po težkih intervencijah ekipa pogovori in si nudi podporo. Mislim, da imamo tudi zelo poseben smisel za humor, ki ga nekdo izven naše službe težko razume. Ampak nam pogosto koristi za razbremenitev.

Se je mogoče naučiti službo ob koncu delovnika preprosto pustiti za seboj?

Eni to znajo, jaz ne. Verjetno nikoli ne bom. Določene situacije ali odločitve s slabim izhodom neseš zraven domov. Tudi dneve, ko je bila na nekem delovišču velika gneča, neseš domov na način, da se enostavno težko pogovarjaš s partnerko ali otroci, ker imaš tako polno glavo vsega dela, da ne moreš več. Mislim pa si, da je to podobno v marsikaterem poklicu. Kolegice in kolegi razlagajo, da se po službi usedejo v avto, na kolo, motor ali gredo čez most nad Dravo domov, da znajo pustiti vse na drugi strani. Da bi to znali, si želim za vse sodelavke in sodelavce.

FOTO: Osebni arhiv ZD Adolfa Drolca Maribor

Kaj bi si želeli, da bi ljudje bolje razumeli o delu ekip nujne medicinske pomoči?

Ljudje morajo vedeti, da kvaliteta in dostopnost nujne medicinske pomoči ni samoumevna. Čeprav to politika obljublja. Pogosto organizacija neke regijske NMP sloni na viziji, delu, odrekanju in angažiranosti posameznikov in to mislim v celem poteku zdravljenja. Od klica na 112, prvih posredovalcev, do odpusta iz bolnišnice. Vsak, ki dela v tej verigi, si zasluži spoštovanje. V enaki meri se moramo tako delavci kot uporabniki sistema truditi za obstoj in razvoj le-tega.

To spoštovanje se izkaže tudi s pravilnim umikanjem vozil v primeru srečanja z intervencijskim vozilom na nujni vožnji ali zakaj se pride na urgenco s 5 dni vraščenim nohtom v ponedeljek dopoldan in ne v nedeljo ob 2. uri zjutraj. To je sicer tema zase.

In za konec – kaj mora po vašem mnenju imeti človek v sebi, da lahko dobro opravlja takšno delo?

Ker so običajno odgovori na to vprašanje že kar klišejski, bi raje odgovoril z malo humorja. Rabiš čuden smisel za humor, malo bencina v krvi (ne elektrike!) in všeč ti morajo biti oblačila čudnih barv. Da ti pa ni vseeno za sočloveka, pa veliko pomaga.

The post Obrazi našega kraja: Mariborski reševalci med najboljšimi v Sloveniji – za uspehom stojijo znanje, pogum in predanost appeared first on Lokalec.si.