Obrazi našega kraja: Ksenija Trs – Od bibliobusa do novih zgodb, ki jih piše še danes

Njeno življenje že desetletja povezujejo knjige, ljudje in zgodbe. Čeprav je danes v pokoju, še zdaleč ni odložila svojega poslanstva. Nekdanja potujoča knjižničarka mariborske knjižnice še vedno povezuje ljudi, spodbuja branje, ustvarjalnost in odpira prostor za zgodbe, ki bi sicer morda ostale neslišane. “Ne vidim službe. Vidim pot, ljudi in zgodbe.” je zapisala.

Kako danes, ko ste v pokoju, gledate na leta, ki ste jih preživeli na bibliobusu in v Mariborski knjižnici?

Na leta potujočega knjižničarstva in Mariborske knjižnice gledam z globoko hvaležnostjo. To niso bila samo delovna leta, ampak obdobje, ki me je oblikovalo, mi dajalo smisel, ritem in toplino. Hkrati pa me je tudi kalilo, brusilo in krepilo. Bibliobus je bil moj drugi dom. Uporabniki so bili moji prijatelji, spoštovanje in medsebojno cenjenje pa sta bila vedno vzajemna. Tam sem se naučila, kaj pomeni biti človek med ljudmi – poslušati in biti slišan, opaziti in biti opažen, začutiti in biti čuteč.

Ko danes pogledam nazaj, ne vidim službe. Vidim pot. Vidim ljudi. Vidim zgodbe, ki so se dotaknile mene, in zgodbe, pri katerih sem smela biti del poti – nekaterim sem pomagala tudi prehoditi del njihove poti. Predvsem pa vidim, da sem bila tam, kjer sem morala biti – vse do trenutka, ko se je ta pot zaključila. Nič manj in nič več. Ravno dovolj, da lahko vedno rečem, da je biti potujoči knjižničar najlepši poklic na svetu.

Ksenija Trs, osebni arhiv

Kaj vam danes zapolnjuje dneve?

Dolgčas mi zagotovo ne grozi, saj je vsebin, ki zapolnjujejo moje dneve, veliko. Že dalj časa sodelujem z Društvom slepih in slabovidnih Maribor, kjer enkrat mesečno, običajno vsak četrti torek, sodelujem pri kulturni urici. Namenjena je srečevanju slepih in slabovidnih z ustvarjalci – pisatelji, pesniki, pripovedovalci, glasbeniki in drugimi, ki želijo prispevati k odprtosti in vključevanju.

Srečanja se pogosto raztegnejo tudi na dve uri ali več, saj se pogovori z gosti naravno poglabljajo. V tem prostoru se zgodi nekaj posebnega. Glas ustvarjalca se sreča z občutljivim poslušanjem, zgodba pa se začuti drugače. Slepim in slabovidnim je pomemben način pripovedi, ton glasu, občutek, ki ga ustvarjalec prinese v prostor. Zvok postane most med človekom in ustvarjalcem, med besedo in doživetjem, med vprašanjem in odgovorom.

V prvi polovici letošnjega leta so bili naši gostje Dragan Potočnik, Stane Kocutar, kantavtor Tadej Vesenjak, Marko Radmilovič in Silvestra Brodnjak, ki je predstavila življenje in delo Ančke Šumenjak. Vsak od njih je prinesel svojo zgodbo, svoj glas in svoj način pripovedi.

S pogovori in predstavitvami knjig želim približati zgodbe – knjižne in življenjske –, ki bogatijo, razveseljujejo in povezujejo. Hkrati pa želim širši javnosti približati življenje ljudi z okvaro vida ter spodbujati razumevanje, spoštovanje in solidarnost.

Poleg tega sem na svoji Facebook strani ustvarila rubriko “Poslušajmo”, v kateri predstavljam kakovostne zvočne vsebine, podkaste, oddaje in zvočne dokumente, ki izstopajo po svoji vsebinski in pripovedni vrednosti.

Veliko takšnih vsebin ostane neopaženih, čeprav bi lahko slepim in slabovidnim prinesle nova doživetja, znanje ali preprosto lep občutek, ki ostane po poslušanju. Namen rubrike je povabilo k poslušanju tistega, kar je res vredno časa in pozornosti.

Sem tudi prostovoljka pri VDC POLŽ, kjer se enkrat mesečno srečujemo ob branju in pogovoru z odraslimi osebami s posebnimi potrebami. Najpomembnejše je druženje – iskreno, sproščeno in polno topline, smeha ter objemov.

Sodelujem tudi pri izboru knjig za Polževo bralno značko in pri podelitvi priznanj ob zaključku bralnega izziva. Udeleženci so na svoje dosežke zelo ponosni, zanje je to pravi praznik. Jaz pa sem ob teh srečanjih prav tako srečna in vesela, saj so res pravi sončki.

Kot prostovoljka Zavoda Igrišče Maribor se enkrat mesečno družim z otroki ob pripovedovanju pravljic v Doživljajskem igrišču v Malem Betnavskem gozdu. Urejamo tudi njihovo mini knjižnico, kjer se brskanje med knjigami in slikanicami hitro spremeni v dobrodošel kaos – najlepši dokaz, da knjige otroke še vedno pritegnejo.

Ker se mi je potujoče knjižničarstvo zasidralo globoko v srce, pripravljam tudi predstavitve o delu potujočih knjižničarjev doma in po svetu. S svojo knjigo Potujoči utrinki sodelujem na osnovnih šolah po Sloveniji, saj marsikje potujočih knjižnic sploh ne poznajo.

Potujoči utrinki so pravzaprav abecednik potujočih knjižničarjev in knjižnic – zbirka zapisov o zgodovini, delovanju, povezovanju, vsakdanjem delu na terenu, srečanjih z bralci in posebnem utripu knjižnice na kolesih.

Ker sem po duši prava Prlečka, s kantavtorjem Tadejem Vesenjakom promovirava prleščino in Prleke skozi prleški guč in pesem: “Jos tak gučim, prek plota ti drgači!” Sem tudi članica Društva Trafika in Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra Maribor, sodelujem pa tudi pri številnih njihovih dejavnostih. Z veseljem spremljam tudi ponovno prebujanje Totega lista, kjer sem v preteklosti več let sodelovala pri politični satiri.

Pripravljam pesniško zbirko, ukvarjam pa se tudi z mladinsko poučno detektivsko zgodbo o raziskovanju mariborskih znamenitosti.

Urejanje Facebook strani mi predstavlja še en ustvarjalni izziv. Trudim se, da ostaja prostor prijaznosti, spoštovanja in topline, kljub temu da je danes vse več nestrpnih in žaljivih odzivov. Kot sodelavka Založbe Pivec sodelujem tudi pri promociji njihovih knjig in urejam Facebook stran Paberkovanje po Pivčevih policah, kjer predstavljam knjižna dela, avtorje in dogodke založbe.

Ob vsem tem skrbim še za približno 200 kvadratnih metrov velik vrt in urejam okolico pred blokom, kjer živim. Ni lepšega, kot da te ob prihodu domov pozdravi nekaj cvetočega in dišečega.

Seveda pa brez branja in počitka tudi ne gre.

Ste človek, ki zna uživati v mirnejšem tempu življenja, ali vas še vedno žene ustvarjalna energija?

Mirnejši tempo in jaz sva resnično dva različna pojma. Včasih se mi kar bliska od novih idej. Rada bi uresničila vse, vendar se čas ne izide, pri vsem pa se zavedam, da bi bila kakovost izvedenega vprašljiva.

Zato se učim ustaviti, zadihati in izbrati tisto, za kar vem, da je vredno uresničitve.

Vaša knjiga Kdo se boji črnega moža je zelo osebna izpoved. Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili svojo zgodbo deliti z javnostjo?

V prvem delu knjige sem znova podoživljala svojo mladost, ki je bila res nekaj posebnega in je današnji otroci vsaj na tak način ne poznajo več. Med vsemi otroškimi igrami tistega časa je bila tudi igra Kdo se boji črnega moža?, ki je v meni vedno prebujala občutek lahkotnosti, gibanja in navihanosti. Prav zato sem želela te zgodbe prenesti v današnji čas, predvsem odraslim, ki so to brezskrbnost že zdavnaj pospravili med spomine.

Ko sem se vračala k tej igri, sem začutila, kako preprosta in iskrena je bila nekoč. Hkrati pa sem v njej prepoznala tudi vzporednico z drugačno igro črnega moža, ki jo žal prepogosto igramo odrasli. Ta igra ni več nedolžna, temveč je prežeta s strahovi, sencami preteklosti in izkušnjami, ki nas lahko zaznamujejo globlje, kot bi si želeli.

Prav ta kontrast med svetlo otroško igro in temnejšo, simbolno igro odraslih me je spodbudil, da svojo zgodbo delim z javnostjo. Želela sem pokazati, da se za navidez preprosto otroško igro skriva življenjska simbolika, ki nas spremlja še dolgo po tem, ko odrastemo, ter da o teh temah lahko spregovorimo odkrito, spoštljivo in iskreno.

V knjigi se dotaknete tudi težkih življenjskih obdobij. Je bilo težko znova odpirati spomine, ki so bili boleči?

Ne. Te težke zgodbe sem v preteklosti že predelala, hkrati pa sem se zavedala, da se človek k nekaterim spominom vedno vrača z določeno mero občutljivosti. Še posebej takrat, ko se nenadoma pojavijo spomini, ki so bili zaradi pretežkih življenjskih situacij skoraj izbrisani. Bolečina ne izgine, le spremeni se – postane tišja, bolj razumljena in manj razdiralna.

Ko sem znova odpirala ta poglavja, je bilo to predvsem potrjevanje poti, ki sem jo že prehodila. Pisanje o teh obdobjih me je opomnilo, da sem ostala zvesta sebi, pokončna in spoštljiva – do svojih izkušenj, do ljudi, ki so me oblikovali, in do tistih, ki so kljub vsemu ostali ob meni.

V zgodbi pokažete, da človeka lahko zaznamujejo težke izkušnje, a ga te ne določajo. Kaj je bila vaša največja življenjska lekcija?

Moja največja življenjska lekcija je, da nikoli ne obupam in se ne predam, še posebej takrat, ko me prizadenejo najbližji. Prav v takih trenutkih se pokaže, koliko pomeni vera vase – tista tiha, notranja gotovost, da zmoreš, tudi ko se zdi situacija pretežka in so ovire videti nepremostljive.

Pri vseh načrtih, ki jih želimo uresničiti, se lahko zgodi, da nas že najmanjši poraz pahne v obup in negativno razmišljanje. Imamo lahko ogromno volje in življenjske energije, a se moramo zavedati, da nobena energija ni neskončna, še posebej, če mislimo, da smo sami sebi dovolj. Hitro se lahko znajdemo na brezpotju, ko pozabimo, kaj je v življenju zares najpomembnejše.

Zato mi je pomembno, da se vedno znova spomnim, da človeka oblikujejo preizkušnje, določa pa ga njegova odločitev, da ostane pokončen, spoštljiv in zvest samemu sebi. Ker ni nič samoumevno, se moramo naučiti ceniti in spoštovati – le tako bomo znali ceniti tudi tiste, ki so tega res vredni.

Kako ste doživeli trenutek, ko ste prvič držali svojo knjigo v rokah?

Da bom nekoč držala v rokah svojo knjigo, je bila moja tiha želja že od otroških dni – od prvega stiha pesmi, ki sem ga napisala, prvega spisa, danes bi rekli eseja, prve pravljice in prvega scenarija. Ta želja je rasla skozi vsa moja življenjska obdobja.

Da bo moja prva knjiga prav biografija, si nisem znala predstavljati niti v mislih. V resnici lahko rečem, da je ta knjiga nastajala najmanj petdeset let – hahaha –, čeprav sem jo napisala v približno pol leta. Leto in pol pa je trajalo, da sem jo končno prijela v roke in izrekla: “Moja prva knjiga!”

V tistem trenutku se je vse, kar sem nosila v sebi, strnilo v eno samo nežno, a močno občutenje – da je želja iz otroštva dočakala svoj čas. V meni je viharilo, čustva so brbotala do evforije, hkrati pa sem knjigo božala in jo objemala, kot bi se bala, da mi bo ušla iz rok. Držati svojo knjigo je bilo, kot bi držala del sebe – končno izgovorjen, oblikovan in postavljen v svet.

Velik del vašega življenja je bil povezan s knjigami in bralci. Kdaj ste začutili, da knjižničarstvo ni le služba, ampak poslanstvo?

Poslanstvo potujočega knjižničarstva sem začutila že ob prvem srečanju z ljudmi, ki so stopili na bibliobus. Ko vidiš, kako se v majhnem prostoru prepletajo generacije in zgodbe – sedanjost, preteklost, prihodnost, pravljice, nasmehi, radovednost, stiski rok, vedoželjnost, otožnost, drame, znanost, spoštovanje in mnenja o prebranih knjigah –, dojameš, da si del nečesa večjega. Predvsem pa se tam prepletata druženje in prijateljevanje, ki presegata meje.

Neprecenljivo je znati poslušati in biti tam, ko nas ljudje potrebujejo. Ob vsakem obisku sem med bralci pustila delček svojega srca, oni pa so mi ga ob naslednjem obisku vrnili z nasmehom, toplim stiskom roke in besedami: “Samo, da ste spet prišli.”

Vsak, ki stopi na bibliobus, postane unikaten kamenček v mozaiku knjižnice. Prav potujoče knjižničarstvo mi vedno znova potrjuje, da sem bila tam, kjer sem morala biti. Moj slogan je: “Potujoči knjižničarji imamo DNK v obliki pnevmatike, krvno skupino NAFTA, srce pa v obliki knjige.”

Pogosto ste poudarjali pomen topline, pogovora in človeškega stika. Se vam zdi, da tega danes ljudem primanjkuje?

Topline, pogovora in pristnega človeškega stika danes res primanjkuje. To ni več stvar občutka, temveč dejstvo. Empatije, simpatije in spoštovanja do soljudi, ranljivih skupin ter starejših je vedno manj. Razraščajo se zanikanje, omalovaževanje in nespoštljiv odnos, vse pogosteje pa je zaznati tudi zlobo. Največja težava pa se mi zdi brezbrižnost. Vsak zase deli svojo resnico, prepričan, da ve vse o vsem. Prav ta samozadostnost in glasnost brez poslušanja ustvarjata še večje, skoraj nepremostljive razdalje med ljudmi.

Preveč svojih občutkov in čustev projiciramo na druge, misleč, da razmišljajo in čutijo enako kot mi. S tem nehote gradimo zidove, namesto da bi jih podirali. Človek prehitro pozabi, kako dragoceno je, ko si nekdo vzame čas, da ga resnično sliši. Zato verjamem, da se moramo znova učiti preprostih, a najpomembnejših stvari: poslušati, razumeti in biti prisotni.

Se po upokojitvi še vedno rojevajo nove zgodbe? Lahko pričakujemo še kakšno knjigo?

Seveda. Po upokojitvi se zgodbe še vedno rojevajo. Do zdaj so izšle že tri moje knjige, letos jeseni pa bo pri Založbi Pivec izšla še slikanica – mačja pripoved o Kimiju, ki sledi priljubljeni knjigi za odrasle in mladino Car Kimi I.

Trenutno urejam pesniško zbirko, ki jo z upanjem pripravljam za izdajo prihodnje leto. In če še malo prišepnem – marsikaj je že detektivsko raziskanega o mariborskih znamenitostih, predvsem o eni posebni junakinji, ki se počasi razkriva na straneh mladinske detektivke. A bo treba še raziskovati – ni druge.

Ksenija Trs, osebni arhiv

Če bi danes lahko pogledali nazaj na svojo celotno pot – kaj bi si rekli?

Če bi danes pogledala nazaj na svojo pot, bi si najprej rekla, da sem ponosna. Ponosna na to, da sem po vsem, kar sem v življenju prestala, zrasla v samozavestno osebo, ki zna ceniti sebe, svoje delo in svojo pot. Da znam biti srečna, vesela in nasmejana. Da znam čutiti, zaznavati, sprejemati in objeti.

Življenje je imelo svoje načrte. Preizkušalo me je na različne načine, včasih tako trde, da nisem vedela, ali bom zmogla. Pa sem. Ostala sem pokončna, z vsemi svojimi spomini – grenkimi in manj grenkimi –, čeprav me je življenje upogibalo in razmetavalo. Vedno znova sem se pobrala in sestavila.

Ko potegnem črto pod vse preživeto, lahko rečem, da je moje življenje bogato. Polno globokih čustev in občutkov. Brez njih bi bil človek prazna lupina, brez spominov pa največji revež. Jaz pa jih imam. Tiste grenke in tiste nežne, dragocene. Spomine s posebno vrednostjo, s popolnim predajanjem, sprejemanjem, nežnostjo in hrepenenjem. In tiste redke trenutke izpolnitve, ki jih doživijo le izbranci.

Vem, da imam neizmerno srečo, ker so se v mojem življenju znašli čudoviti ljudje. Zaradi njih živim polno in srečno življenje. So moji navdihovalci, poslušalci in oporniki, še posebej v težkih trenutkih, ki se pojavijo kot strela z jasnega in te lahko povsem potrejo.

Predvsem pa sem ponosna na svoja otroka in vnuke. Danes, ko pogledam nazaj, si lahko mirno rečem, da sem se dobro sfurala skozi življenje. In da še vedno rinem naprej. Tudi skozi zid, če je treba.

The post Obrazi našega kraja: Ksenija Trs – Od bibliobusa do novih zgodb, ki jih piše še danes appeared first on Lokalec.si.