Obrazi našega kraja: Kaja Rukav – “Ko enkrat prestopiš prag sirotišnice, nikoli več nisi popolnoma enak”

Kaja Rukav se v Gambijo vrača z občutkom, da tokrat ne odhaja sama. Med otroki v sirotišnici je v manj kot letu dni spletla vezi, ki jih razdalja ne more prekiniti, njihove zgodbe pa danes pripoveduje tudi doma. S projektom Pisma iz sirotišnice želi približati življenje otrok, njihove stiske, pa tudi številne trenutke sreče, topline in upanja. Pred novim odhodom v Gambijo smo se z njo pogovarjali o otrocih, ki so ji spremenili pogled na življenje, o zgodbah, ki ostajajo v srcu, ter o tem, kako lahko vsak izmed nas postane del spremembe.

Kaja, pred vami je nov odhod v Gambijo. Kaj vas vsakič znova pokliče nazaj med te otroke?

V času, ki sem ga preživela v sirotišnici, nekaj manj kot leto dni, vse skupaj preprosto postane del tebe. Ne znam tega povedati drugače. Tudi kadar fizično nisem tam, je en del njih vedno z mano in en del mene vedno ostane tam. Včasih v čisto majhnih trenutkih vsakdanjega življenja. Ko zagledam otroka, ko slišim določeno pesem, ko se mi pred očmi pojavi kakšen njihov obraz ali pa se spomnim stavka, ki mi ga je kdo izmed njih nekoč rekel.

Kaj me pokliče nazaj? Njihova pristnost. Toplina. Njihovi nasmehi. Tisti neverjetni objemi, v katerih ni nič preračunljivega. In predvsem priložnost, da lahko narediš nekaj, pa čeprav včasih čisto majhnega, za nekoliko boljše življenje nekega otroka.

Tokrat nas ponovno čaka tudi nekaj zdravljenj. In prav ta del je vedno eden najtežjih, ker veš, da se za nekaterimi otroškimi nasmehi skrivajo zgodbe, ki jih otrok sploh ne bi smel živeti. Hkrati pa so ravno uspešne zgodbe tiste, ki ti vedno znova pokažejo, zakaj je vredno vztrajati.

Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv

Prejšnji vikend sem bila na obisku pri enem izmed otrok, za katerega smo se lani dobesedno borili za življenje. Takrat nismo vedeli, kako se bo zgodba končala. Bili so trenutki, ko je bilo vprašanje samo še, ali bo preživel. Bitko smo uspešno dobili. Danes ima novo družino, svoj dom, svojo sobico, mamo in očeta. Teče, govori, se smeji, raziskuje svet.

In potem ga gledaš ter se spomniš otroka, ki si ga nekoč držal v naročju in samo upal, da bo dočakal naslednji dan.

Takšne zgodbe ti dajo neverjetno energijo. So najlepša potrditev, da je vredno. Da je vredna vsaka neprespana noč, vsak strah, vsak boj, vsaka solza in vsak trenutek, ko si mislil, da ne zmoreš več. Ker včasih na drugi strani vsega tega stoji otrok, ki je dobil novo življenje. In mislim, da je prav to tisto, kar me vedno znova pokliče nazaj.

Kako se pripravite na ponovni odhod? Je danes kaj drugače kot prvič?

Z velikim vznemirjenjem in pričakovanji, hkrati pa tudi z nekaj tiste “prijetne” živčnosti. Komaj čakam, da bom spet stisnila vse svoje sončke. Da bom spet zaslišala tisti »Aunty!«, ko otroci stečejo proti tebi in se ti v naslednji sekundi že obešajo okoli vratu. Komaj čakam njihove zgodbice, njihov smeh, njihovo neposrednost. Tisto, ko bi ti vsi radi nekaj povedali hkrati in pravzaprav polovice sploh ne razumeš, ampak je popolnoma vseeno.

Ob tem pa je tokrat vendarle nekoliko drugače.

Vmes smo namreč začeli projekt Pisma iz sirotišnice in že zdaj lahko rečem, da imam občutek, da okoli teh pisem počasi nastaja ena res lepa, srčna skupnost. Da pisma niso več samo moje zgodbe oziroma zgodbe otrok, ampak se dotikajo tudi drugih ljudi. Ljudje mi pišejo. Sprašujejo. Razmišljajo. Nekateri mi povedo, da so zaradi določene zgodbe na nekaj v svojem življenju pogledali drugače.

In prav to sem si želela. Da ljudje skozi zgodbe spoznajo življenje tudi iz drugačne perspektive. Da za besedo “sirotišnica” ne vidijo več samo neke oddaljene ustanove nekje v Afriki, ampak obraze. Imena. Otroke. Njihove značaje, sanje, strahove, nagajivost, smeh in zgodbe.

Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv

Začeli smo govoriti tudi o posvojitvah, o življenju otrok, o sistemu, o zdravljenjih, o stvareh, o katerih se morda sicer premalo govori. In veliko tega šele prihaja. Zato tokrat pravim, da čeprav na letalo odhajam sama, v resnici ne odhajam sama.

Z menoj odhajajo vsi ljudje, ki spremljajo te zgodbe. Vsa podjetja, ki so prispevala različne nujne izdelke za sirotišnico. Vsak posameznik, ki je prispeval, delil zgodbo, poslal sporočilo, ponudil pomoč ali preprosto namenil nekaj minut svojega časa temu, da je prebral eno izmed pisem. Vsi so na neki način del teh kovčkov, ki jih bom odnesla s seboj. In predvsem del zgodbe. Prav zato je občutek pred tem odhodom še toliko toplejši. Ker imam prvič zares občutek, da se v Gambijo ne vračam samo jaz. Z menoj se vrača ogromno dobrote ljudi od tukaj.

Po vseh teh obiskih – so otroci spremenili vaš pogled na življenje? Kako?

Seveda so ga. In mislim, da ga bodo spreminjali še vse življenje. Vsak otrok, vsak človek in vsaka zgodba se te na neki način dotakne. Včasih te »le malo rani«, včasih pa te sesuje popolnoma. Razbije kakšno tvoje prepričanje, predstavo o svetu, občutek, kaj je pravično in kaj ne. In potem te na nek drugačen, upam si trditi, da boljši način, ponovno sestavi.

Ko enkrat zares prestopiš prag sirotišnice, nikoli več nisi popolnoma enaka oseba. Sama že dolgo trdim, da je hvaležnost tisto čudežno zdravilo, ki pomaga skoraj vedno. Tam pa pomen hvaležnosti spoznaš v popolnoma novi dimenziji.

Kolikokrat se mi zgodi, da mi je tukaj težko, da se obremenjujem z nečim, potem pa si rečem: “Pismo, Kaja, spomni se otrok tam.” In problem nenadoma dobi precej manjšo težo. Včasih je sploh nima več.

Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv

Ne zato, ker naše težave niso pomembne. So. Vsak človek ima pravico, da ga nekaj boli, da mu je težko, ne glede na to, kaj doživlja nekdo drug. Ampak ti otroci so mi dali perspektivo. Naučili so me ločevati med tem, kar je zares pomembno, in tistim, čemur včasih namenjamo ogromno energije, pa je pravzaprav nepomembno. Vedno pogosteje se znam ujeti v trenutku, ko preprosto samo sem. Ko ničesar ne potrebujem, ničesar ne pričakujem in ničesar ne lovim. In ugotovim, da sem pravzaprav preprosto srečna.

Otroci te naučijo te iskrenosti. Pristnosti. Prisotnosti. To so najbolj čista bitja. Bitjeca, ki znajo sredi skoraj ničesar najti in pokazati tisti “vse”. Otrok, ki nima svoje sobe, svojih igrač, včasih niti svojih čevljev, se lahko iskreno razveseli milnega mehurčka. Stare žoge. Nalepke. Objemov. Petih minut, ko nekdo sedi ob njem in ga posluša.

In takrat se začneš spraševati, koliko stvari smo si odrasli naložili med sebe in srečo. Oni me učijo, da sreča ni vedno nekaj velikega. Velikokrat je čisto majhna. Samo mi smo postali tako glasni, tako zaposleni in tako obremenjeni z vsem, kar bi še morali imeti in doseči, da je včasih več ne znamo opaziti. Tam sem se naučila, da lahko imaš skoraj nič in kljub temu v določenem trenutku občutiš vse.

Kako bi opisali razliko med našim in njihovim pogledom na srečo?

Huh. Mislim, da je naša sreča na žalost še vedno preveč prepojena z materialnim, z zunanjim bliščem. Pomembno je, da se vidi. Da se lahko pokaže. Da lahko malo tekmujemo z drugimi. Kdo ima več, kdo je šel dlje, kdo je uspešnejši, kdo ima lepše. Tam sreča pogosto nima ničesar, kar bi lahko fotografiral in postavil na ogled.

Sreča med skoraj nič je objem. Je nasmeh. Je trenutek, ko proti tebi steče gruča otrok in vpije: »Kaja! Aunty!«, pa ti vmes že hitijo pripovedovati zgodbice, čeprav te pravzaprav sploh še niso dosegli.

Sreča pri njih je skupnost. Tudi če nimajo skoraj nič, bodo poskrbeli drug za drugega. Starejši otrok bo prijel mlajšega. Nekdo bo prinesel vodo. Nekdo bo potolažil dojenčka. Nekdo bo svoj košček nečesa razdelil še z drugim.

Ne vem, ali sploh znam z besedami opisati občutke, ki jih začutiš tam. Iskreno, sama pred tem nisem niti vedela, da je mogoče občutiti nekaj takšnega.

Spomnim se enega dneva, ko sem preprosto stala sredi peska. Malo pred tem je deževalo, zato je bilo povsod tudi blato. Bila sem mokra, prepotena, s koščki lepljivega manga v laseh in z odtisi majhnih lepljivih rokic po majici. Verjetno nisem bila videti niti približno tako, kot si predstavljamo človeka v njegovem »popolnem trenutku«.

Čakala sem na javni prevoz, kar je tam že samo po sebi svojevrstna izkušnja, in v nekem trenutku sem se začela sama sebi smejati.

Kar stala sem tam. In se zavedala, da je to eden najlepših trenutkov mojega življenja. Nič posebnega se ni zgodilo. Nihče mi ni ničesar dal. Ničesar nisem dosegla. Ni bilo popolne fotografije, popolnega razgleda ali popolnega trenutka za družbena omrežja.

Preprosto sem samo bila. Srečna. In morda je ravno to ena največjih stvari, ki so me jih naučili. Da sreče včasih ne najdeš takrat, ko končno dobiš vse. Včasih jo najdeš šele takrat, ko ugotoviš, kako malo pravzaprav potrebuješ.

Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv

Kateri otrok ali zgodba vam je ostala najbolj v srcu in zakaj?

Vsi otroci in vsaka zgodba so posebni. In tam ugotoviš tudi, da imaš precej večje srce, kot si si morda sploh predstavljal. Da vanj lahko shraniš neverjetno veliko malih srčkov. Zato mi je vedno skoraj krivično izpostavljati posamezne otroke.

Seveda je ena mojih posebnih in najlepših zgodb deklica Oumie. Med nama bo za vedno obstajala posebna vez. Nekatere vezi se preprosto zgodijo. Ne znaš jih razložiti, ne načrtuješ jih. Samo nekega dne ugotoviš, da je neko malo bitje našlo prostor v tebi, za katerega sploh nisi vedel, da obstaja.

Potem so tukaj vsi moji srčki, ki so se lani borili za življenje – in zmagali.

Naš Samsanček. Yassin. Mohamed, ki je danes Peter in živi svoje novo življenje skupaj z družino, ki ga je posvojila v Italiji. Ko gledaš otroka, za katerega si nekoč trepetal, ali bo sploh preživel, danes pa teka, govori, se smeji in ima svojo družino, težko ostaneš isti človek.

Potem so tukaj Fatima, Animata – dekle, ki ima pri svojih letih neizmerno veliko srce. Pa Aisha, Jumo, Kalilu, Molami …

Teh otrok je toliko, da je res kar krivično sploh naštevati imena. Ker vsak otrok pride s svojo zgodbo. Vsak ima svoj način, kako se ti približa. Eden s smehom, drugi s pogledom, tretji s tem, da te prime za roko in je preprosto ne spusti.

In vsak ti na svoj način zleze v srce. Mislim, da jih zato ne nosim s seboj kot “otroke iz sirotišnice”. Nosim jih kot Oumie, Samsana, Yassina, Mohameda, Animato, Fatimo … Kot otroke z imeni, obrazi, značaji in zgodbami.

Kako se človek zaščiti pred tem, da ne bi odnesel vseh njihovih zgodb in bolečine domov?

Ne vem. To je verjetno najbolj iskren odgovor. To je nekaj, česar se moram še naučiti. Tega še nisem osvojila. Vsakič znova odnesem njihove zgodbe s seboj in vse te zgodbe na nek način živijo z mano.

Ne znam priti domov, zapreti kovčka in skupaj z njim nekam pospraviti tudi vsega, kar sem videla. Ne znam pozabiti obraza otroka, ki je bil bolan. Ne znam izklopiti vprašanja, kaj se z njim dogaja danes. In morda se tega niti nikoli ne bom popolnoma naučila.

Sem se pa naučila nekaj drugega. Pred bolečino se poskušam zaščititi tako, da naredim vse, kar je v moji moči. Pa če bo treba, bom držala svojo glavo zanje.

Ne glede na to, kako težko bo. Koliko “zagovarjanj” bo potrebnih. Koliko bojev. Koliko padcev. Koliko strahu. Kolikokrat bo treba še enkrat vprašati, prositi, vztrajati ali se postaviti zanje.

Zavedanje, da sem naredila vse, kar sem lahko, je tisto, ki na koncu nekoliko zaščiti srce. Zaradi tega boli vsaj malo manj.

Seveda boli dejstvo, da včasih ne moreš rešiti vsega. To je verjetno najtežja lekcija. Da lahko daš vse od sebe in svet še vedno ne bo vedno pravičen. Da včasih ljubezen, trud in dobra volja niso dovolj.

Ampak dokler vem, da delam iskreno, iz srca in z najboljšim namenom, z eno in edino mislijo – na otroke –, bom vztrajala. Ker je na koncu vedno vredno. In ali je lahko kaj lepšega kot gledati otroka, ki ti je nekoč umiral v naročju, kako ima danes novo življenje? Kako hodi. Teče. Govori. Se smeji. Ima nekoga, ki mu reče mama. Nekoga, ki mu reče oče. Nekoga, ki ga zvečer pokrije in je tam tudi naslednje jutro.

Je bilo težko? Bilo je tako težko, da včasih sploh ne vem, kako sem v tistem obdobju funkcionirala in živela.

Je bilo vredno? Najbolj vredno. In če bi bilo treba, bi šla skozi vse še enkrat.

Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv

Ko objavite zgodbe iz sirotišnice – kaj si želite, da ljudje začutijo?

Točno to, kar te zgodbe so. Želim si, da spoznajo zgodbe z obrazi. Da začutijo življenje v sirotišnici. Da za številkami, statistikami in besedo »sirota« zagledajo otroka. Da vidijo, da ne glede na to, kako težke so nekatere zgodbe, nosijo v sebi tudi neverjetno veliko lepega. Ker ni vse samo grozno. In tega si res želim poudarjati.

Dnevi so prepleteni tudi s številnimi čudovitimi utrinki. S smehom. Nagajivostjo. Igrami. Objema. Otroškimi prepiri in pobotanji. Z milnimi mehurčki, žogami, plesom, pesmimi in tistimi popolnoma običajnimi trenutki otroštva. Želim si, da ljudje vidijo, da življenje ni samo ena barva. Je cela mavrična paleta. Da lahko v istem dnevu jokaš zaradi nemoči in se nekaj ur pozneje smejiš tako iskreno, da te boli trebuh. Da lahko obstajata bolečina in neizmerna lepota hkrati. Predvsem pa si želim, da se te zgodbe dotaknejo njihovih src. Da si dovolijo spoznati nekaj, kar jim je bilo do zdaj morda nepoznano ali oddaljeno.

Morda bo prav zaradi kakšne zgodbe kdo na svoje življenje pogledal nekoliko drugače. Morda bo komu pomagala skozi kakšno njegovo težavo. Morda bo zaradi nje kdo danes nekoliko bolj hvaležen. Morda bo nekdo objel svojega otroka malo močneje. Ali pa bo zaradi ene zgodbe na svetu en predsodek manj. Tudi to je ogromno.

Kaj bi rekli ljudem, ki spremljajo vaše zgodbe in si želijo pomagati, pa ne vedo, kako začeti?

Mislim, da se okoli projekta počasi razvija res lepa skupnost. Veliko se pogovarjam z ljudmi in ugotavljam, da ljudje sirotišnic – na splošno, ne samo v Gambiji – pravzaprav ne poznajo. In povsem razumljivo je, da imajo veliko vprašanj. Tudi načinov pomoči je veliko in vse je odvisno od tega, kaj si nekdo želi in kaj zmore.

Trenutno se je odzvalo kar nekaj podjetij in posameznikov, ki so prispevali številne izdelke, ki so v sirotišnici nujno potrebni. Tako tokrat odhajam z maksimalno napolnjenimi kovčki, polnimi stvari za sirotišnico in za otroke. In priznam, da se tega trenutka že neizmerno veselim, ker vem, kakšno bo veselje, ko jih bodo zagledali.

Seveda je vedno potrebna tudi finančna pomoč. Tudi tokrat nas čakajo štiri nujna zdravljenja.

Ena izmed mojih velikih želja je tudi, da bi lahko dolgoročneje prispevali k ureditvi prehrane, saj je tukaj še vedno precejšen manjko. Otroci še vedno jedo premalo. In to je ena tistih stvari, ki jih je težko sprejeti, ker govorimo o nečem tako osnovnem, kot je hrana.

Foto: Kaja Rukav, osebni arhiv

Ampak pomoč zame nikakor ni samo donacija. To bi res rada poudarila.

Ni treba nakazati denarja, da postaneš del te zgodbe. Nekdo lahko pomaga z izdelkom. Nekdo lahko deli zgodbo. Nekdo pozna podjetje, ki bi lahko pomagalo. Nekdo lahko prebere pismo in o njem spregovori doma. Nekdo lahko začne razmišljati o predsodku, ki ga je imel. Nekdo mi lahko postavi vprašanje, ker želi razumeti. Nekdo lahko samo spremlja zgodbe teh otrok in jim s tem dovoli, da niso nevidni. Tudi to šteje.

Zato je pri meni dobrodošel prav vsak. Ne samo tisti, ki lahko nekaj donira. Želim si, da bi bil projekt Pisma iz sirotišnice prostor ljudi, ki jim je mar. Prostor vprašanj, pogovorov, zgodb, razumevanja, povezovanja in seveda tudi konkretne pomoči, kadar je ta mogoča.

Vsak, ki si želi kakorkoli sodelovati, pomagati, vprašati ali pa preprosto izvedeti več, me lahko kontaktira na kaja@pismaizsirotisnice.si. Ker resnično verjamem, da ni treba narediti nečesa velikega, da bi bil del spremembe.

Včasih se največje spremembe začnejo s tem, da se ustavimo. Preberemo zgodbo. Vidimo otroka, ki je bil prej za nas samo neznan obraz nekje daleč stran. In nam postane mar. In ko nam enkrat postane mar, smo že naredili prvi korak.

The post Obrazi našega kraja: Kaja Rukav – “Ko enkrat prestopiš prag sirotišnice, nikoli več nisi popolnoma enak” appeared first on