»Ob svitu smo privozili do Gumina, kjer smo naleteli na prva trupla«

Čeprav se mi je ob 21.05 stol močno zatresel pod zadnjico in se je tresel tudi pod, tistega 6. septembra 1976 nisem takoj razumel, da je šlo za potres. V sobi v drugem nadstropju, kjer je bilo uredništvo prve in zadnje strani časopisa, sem se začudeno vprašal, zakaj so v rotaciji tako zgodaj zagnali Alberta, kot smo pravili takratnemu zastarelemu rotacijskemu stroju, ki je bil baje vojni plen in je noč za nočjo tiskal Primorski dnevnik. Da je Albert še miroval, sem ugotovil nekaj minut pozneje, ko so po stopnicah prihrumeli člani gledališke skupine SAG, ki so vadili v Cankarjevi dvorani v četrtem nadstropju. Dve nadstropji višje so očitno začutili sunek bolj izrazito.

S kolegi (redakcijo smo v tistih časih zaključevali ob 1.30) smo zaman skušali ugotoviti, kje je bil potres in kakšne so bile posledice. Telefonske linije so odpovedale, s kraji v videmski pokrajini ni bilo mogoče priti v stik. Samo kolegu Sergiju Premruju, ki je bil takrat v službi pri agenciji Alpe Adria, je po naključju uspelo priklicati karabinjersko postajo v kraju Buia: rekli so mu, da je baje zaradi potresa en mrtev.

Prve ruševine in smrtne žrtve

Z urednikom Jožetom Korenom sva se dogovorila, naj grem na teren. Pridružil sem se ekipi Alpe Adrie in se skupaj s Premrujem, snemalcem Sergiom Ferrarijem in tonskim tehnikom Žarkom Šucem s službenim kombijem agencije odpeljal v videmsko pokrajino. Po poti ni bilo videti nobenih posledic, na prve ruševine smo naleteli v Tricesimu, od koder smo nadaljevali pot v smeri Trbiža. V naseljih ob cesti so bile povsod vidne posledice silovitega potresa, ki je trajal natanko 55 sekund z jakostjo 6,4 po Richterju. Ponekod so ljudje iskali zatočišče na prostem, drugje so že kopali med ruševinami in ugotavljali, ali je koga zasulo.

Ob svitu smo privozili do Gumina, kjer smo naleteli na prva trupla, ki so jih redki reševalci, ki so uspeli posredovati nekaj ur po katastrofi, prekrili z rjuhami.

Gumin, ki je bil v neposredni bližini žarišča, je bil povsem porušen. Obremenjeni z morečimi vtisi, smo se vračali v Trst, ker je bilo treba posnetke (takrat še na filmu) odpeljati v Koper, kjer so jih razvili, da bi jih dali v oddajo. Premruja so v redakciji okrcali, ker smo se vrnili malo pozno, sam pa sem za nekaj ur legel k počitku, preden sem se vrnil v uredništvo in napisal poročilo o tem, kar sem videl.

Medtem so odšli na teren drugi kolegi, da bi časopis lahko dal bralcem čim popolnejšo sliko.

Novinarji smo se zlasti v prvih tednih spoprijemali z velikimi težavami, ker ni bilo telefonskih zvez, da bi delo usklajevali z redakcijo ali da bi po telefonu pošiljali svoje prispevke. Treba je bilo sesti v avto, se odpeljati na 100 ali več kilometrov oddaljeno prizorišče in se nato vrniti v uredništvo pravočasno, da si oddal prispevek. Tudi zbiranje podatkov je bilo na začetku težavno, ker ni bilo nikogar, ki bi jih lahko posredoval, na prizadetem območju je bilo vse porušeno in je bilo težko dobiti tudi kozarec vode.

Prve dni je bila zmeda velika, ker se je javilo kar precej prostovoljcev za pomoč, vendar ni nihče koordiniral njihovega dela in prisotnosti. Razmere so se spremenile in uredile, ko je krmilo prevzel Giuseppe Zamberletti, ki ga je vlada imenovala za izrednega komisarja. Zamberletti se je povezal z župani in z njimi usmerjal delo reševalcev ter zasnoval osnutek bodoče civilne zaščite. Kot je pozneje povedal Primorskemu dnevniku, je takrat vzpostavil zelo dobre odnose s slovenskimi upravitelji v Tolminu, s katerimi je dolgo sodeloval.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.