»Ob obletnici potresa se marsikdo osvobaja bolečine, ki jo je nosil 50 let«

Roberto Revelant je župan Gumina od leta 2018, ko je bil prvič izvoljen na desnosredinski listi Gemona Attiva. Pet let kasneje so mu volivke in volivci s kar 77,1 odstotka glasov podpore podelili drugi mandat, ki ga letos zaznamuje 50. obletnica uničujočega potresa v Furlaniji. Kot pravi, so zadnji tedni zanj zelo natrpani, saj se med drugim ukvarja tudi s številnimi pobudami in dogodki obeleževanja spomina na tragični potres; tega v Guminu doživljajo bodisi kot travmo bodisi kot začetek preporoda širšega območja, ki ga je v povojnem času zaznamovalo množično izseljevanje v tujino.

Revelant se je rodil v Zürichu v družini furlanskih izseljencev, ki pa so se tri leta po potresu vrnili v domače kraje. Čeprav je rojen leta 1978, v sebi nosi posredovane spomine na katastrofalni dogodek, kateremu je sledilo obdobje preporoda. Potresa ni doživel, a je vseeno del njegove identitete, saj je leto 1976 z velikimi črkami vpisano v kolektivni spomin Furlank in Furlanov.

Kateri so vaši najzgodnejši spomini na posledice potresa?

V spominu imam številne podobe, ki segajo v čas približno deset let po potresu. Obnova je bila takrat v glavnem zaključena. Tu in tam je ostala kakšna baraka ali kakšen zapuščen montažni objekt. Dela so namreč stekla zelo hitro in uničujočih sledi potresa je bilo takrat v Guminu dejansko zelo malo. Večja dela, kot je bil denimo dvig železniške proge, so bila izvedena kasneje. Ko sem bil otrok, smo se čez tire peljali prek nivojskih prehodov. Moji spomini iz let po potresu so v glavnem povezani z razvojem našega mesta.

Pri ljudeh pa je bilo čutiti, da čas merijo na obdobje pred potresom in po njem. Tisti, ki so izgubili svojce, so o tem govorili zelo malo. Pravzaprav je dolga leta vladal nekakšen molk in zdi se mi, da se ob tej obletnici marsikdo osvobaja bolečine, ki jo je nosil v sebi skoraj petdeset let.

Nenaslovljena in nepredelana bolečina pušča za sabo posledice. Je bil omenjeni molk izraz spoštovanja do trpečih ali je šlo za kolektivno potlačitev čustev v času, ko je bilo treba predvsem razmišljati o prihodnosti?

Mislim, da je to povezano z značajem Furlanov, ki veljajo za pregovorno bolj zadržane in niso znani po izražanju svojih čustev. Že prej, denimo po drugi svetovni vojni, niso radi pripovedovali o najtežjih trenutkih iz tistega časa in menim, da se je podobno zgodilo po potresu.

Mnogi so se zaprli vase in tragične dogodke ohranili v svojem intimnem svetu. Zdaj pa imam občutek, da se marsikdo odpira. Morda zato, ker so njihovi otroci ali vnuki že odrasli in čustvene posledice te tragedije nanje ne morejo več vplivati. Zdi se mi, da so starejše generacije želele zaščititi mlajše rodove pred težo dogodkov izpred 50 let.

Res pa je, da se travme prenašajo tudi drugače, denimo prek neizrečenega, vedenja, posredovanih strahov in včasih tudi genov ...

O tem nisem nikoli razmišljal, vendar če govorimo o posledicah ponotranjenih strahov, bi lahko držalo, da se je po potresu okrepil tako imenovani odnos do opeke oziroma gradnje. Mislim na vlaganje Furlanov v nepremičnine, v gradnjo družinske hiše, za katero je treba čim bolje poskrbeti. Morda to izhaja iz travme, ki so jo ljudje doživeli zaradi izgube domov.

Gumin velja za simbol in prestolnico obnove. Ali ta sloves skupnost še vedno doživlja kot priznanje ali je postal tudi breme?

Do takšnega priznanja je upravičena celotna Furlanija, saj ni razlike med žrtvami iz Gumina in tistimi iz Majana, Forgarie, Pušje vasi ter drugih krajev, ki so utrpeli še večjo škodo kot naša občina.

Drži sicer, da je bil Gumin zaradi svoje velikosti, bližine epicentra potresa in števila žrtev, se pravi skoraj 400 umrlih med približno tisoč žrtvami v deželi, dojet kot središče popotresne obnove. Zgrajena je bila povsem nova infrastruktura, vzpostavljene so bile nove storitve, zaradi česar je občina postala referenčna točka za širše območje. Temelj vsega pa je bila sposobnost širše furlanske skupnosti, da sebi dovoli ponovno rojstvo.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.