O trpljenju slovenskih in hrvaških internirancev v taborišču Chiesanuova

Taborisšče v kraju Chiesanuova pri Padovi je bilo sestavni del politike ustrahovanja in terorja, ki jo je fašistična Italija izvajala nad Slovenci in Hrvati. Odprli so ga avgusta 1942 in je delovalo vse do kapitulacije Italije 8. septembra 1943, v njem so bili zaprti moški, v glavnem iz Slovenije, a tudi iz Hrvaške. O taborišču v nekdanji vojašnici Mario Romagnolli je bilo precej napisanega, kot tudi o svetlem liku minoritskega patra Placida Corteseja, ki je tam pomagal internirancem.

Zapisom in pričevanjem se je sedaj pridružila knjiga Antonia Spinellija Il campo di concentramento di Chiesanuova. L’internamento degli »slavi« a Padova durante la Seconda guerra mondiale (Koncentracijsko taborišče v Chiesanuovi. Internacija »Slovanov« v Padovi med drugo svetovno vojno).

Spinelli je knjigo napisal na osnovi arhivskih virov in pričevanj. Krajevni župnik Ettore Silvestri je ob odprtju taborišča takoj postavil na glavo trditev fašističnih oblasti, da so slovenski in hrvaški interniranci skoraj vsi »banditi«. V resnici je šlo v glavnem za preproste ljudi, ki so jih italijanski okupatorji nasilno iztrgali iz domačega okolja, njihove vasi pa so bile uničene in požgane, je napisal župnik.

Avtor je tudi odkril, da je tedanji papeški pooblaščenec v baziliki sv. Antona Francesco Borgongini Duca podrobno seznanil Vatikan z nevzdržnim stanjem v taborišču. Ni znano, kako se je Sveti sedež odzval na to pismo, stanje internirancev pa se po tem posegu ni izboljšalo. Capogreco je izpostavil, da je Spinelli hvalevredno dodatno osvetlil vlogo patra Placida Corteseja, za kar sta zaslužna Ivo Jevnikar in Apollonio Tortoli.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku