Novinarji skačejo v zrak – a država jih ne sme financirati!

Ministrstvo za kulturo je ustavilo dva javna poziva, s katerima je prejšnja oblast nameravala neposredno sofinancirati plače novinarjev in digitalne naročnine pri izbranih medijih. Gre za ukrepa, ki sta bila predstavljena kot “podpora kakovostnemu novinarstvu”, v resnici pa bi pomenila grobo poseganje države v medijski trg – in to na način, ki bi koristil predvsem določenemu krogu medijev.

Poziv za sofinanciranje novinarskih plač (skupaj 4 milijone evrov za leti 2026 in 2027) je bil namenjen le izdajateljem “nacionalnih in regionalnih splošnoinformativnih” tiskanih in digitalnih medijev. Sofinancirali bi do 3.000 evrov mesečno bruto plače za nova delovna mesta, a le za omejeno število zaposlitev in le za točno določene profile. Izrecno so bili izključeni brezplačniki, občinska glasila, strankarski mediji, ozko specializirane publikacije in spletna mesta tiskanih, radijskih ali televizijskih programov. Podobno selektivno je bil zasnovan tudi poziv za digitalne naročnine.

O tem smo se pogovarjali z urednikom, publicistom in avtorjem Jožetom Biščakom. Njegova ocena prvotne zasnove je jasna: “Nobena vladna podpora (država sploh nima svojega denarja, ima samo denar neto davkoplačevalcev) ni nevtralna. Ko politika daje denar, je to vedno politično dejanje. Zato so pozivi za sofinanciranje novinarskih plač in digitalnih naročnin klasičen primer državne intervencije, ki je ovita v plašč javnega interesa. Ko država izbira, kateri mediji bodo dobili denar za plače, ne podpira pluralnosti, ampak ustvarja odvisnike. Trg bi moral kaznovati ali nagrajevati medije z naročniki in oglaševalci, ne pa birokrati z davkoplačevalskim denarjem.”

Takšna ureditev ni nevtralna, ustvarja pa nepošteno prednost

Država bi z davkoplačevalskim denarjem neposredno subvencionirala delovne stroške in naročniške modele le določenih uredništev. Tisti, ki bi se uspešno prijavili in izpolnjevali birokratske pogoje, bi dobili konkurenčno prednost: cenejše zaposlovanje, večjo kadrovsko zmogljivost in državno pomoč pri prehodu na digitalne naročnine. Ostali – manjši, alternativni, tržno usmerjeni ali ideološko manj “primerni” mediji – bi ostali brez te podpore.

Biščak o tem nima nobenih dilem: “Seveda ustvarja nepošteno prednost. Če eno uredništvo dobi do 3.000 evrov mesečno za posameznega novinarja iz davkoplačevalskega žepa, medtem ko drugo tekmuje zgolj z lastnimi prihodki, je to izkrivljanje trga v najčistejši obliki. Vedno sem govoril: subvencije so zelo škodljive, saj konkurenca postane navidezna, postane privid.” Posledica bi bila izkrivljen trg, kjer uspeh ni odvisen od bralcev, kakovosti ali poslovnega modela, ampak od tega, ali se uvrstiš v krog, ki ga država prepozna kot vrednega sofinanciranja. To ni podpora pluralizmu. To je ustvarjanje privilegiranega razreda medijev, ki postanejo odvisni od proračunskih sredstev in s tem bolj dovzetni za politične pritiske.

Kje pa je meja med legitimno podporo in privilegiranjem?

Biščak jo vidi zelo jasno: “Meja je jasna: legitimna podpora je omejena na jasno definirane javne dobrine (npr. arhiviranje, izobraževalne vsebine, knjižnice) z absolutno transparentnimi, nediskrecijskimi merili in časovno omejitvijo. Povedano drugače: državne podpore medijem sploh ne bi smelo biti. Če medij ne more preživeti na trgu, naj propade. Nadomestil ga bo nekdo drug. Država naj ne izbira zmagovalcev, zmagovalce izbira trg. Ko enkrat začne financirati plače konkretnih novinarjev, je politična motivacija skoraj neizogibna.”

Jože Biščak (Foto: Demokracija)

In dodaja še radikalnejšo poanto: “Država sploh ne bi smela neposredno sofinancirati plač novinarjev ne pri zasebnih medijih, ne pri medijih v državni lasti. Ob tem, da država sploh ne bi smela biti lastnica državnih medijev, kar pomeni, da bi morala RTV Slovenijo, STA in Siol.net prodati!”

V preteklosti so se državni medijski razpisi pogosto razdeljevali med ustaljene igralce. Biščak opozarja, da je tveganje, da bi tudi ta shema postala orodje za ohranjanje statusa quo, ogromno in že zgodovinsko dokazano: “Slovenski medijski razpisi so desetletja služili kot orodje za ohranjanje statusa quo in ideološke homogenosti. Namesto pluralnosti dobimo vzdrževanje ideološkega mehurčka na račun davkoplačevalcev. Torej, tveganje je edino za neto davkoplačevalce, ki so izbrane medije pod grožnjo s silo primorani plačevati.”

Sindikat novinarjev Slovenije in Društvo novinarjev Slovenije sta ob ustavitvi pozivov posvarila pred odpuščanji in preobremenjenostjo uredništev. “Večinoma gre za pritisk na ohranitev privilegijev, zavitega v skrb za delovna mesta. Če je model poslovanja medija odvisen od državnih subvencij za plače, potem ni konkurenčen in bi moral na trgu izumreti ali se prilagoditi. Odpuščanja so v takšnih primerih normalen signal trga,” je dejal naš sogovornik, ki v tem vidi predvsem pritisk na ohranitev privilegijev.

Ustavitev pozivov je  predvsem nujno varčevanje

Ustavitev teh pozivov zaradi spremenjenih finančnih razmer zato ni napad na novinarstvo. V širšem kontekstu rebalansa in javnofinančne luknje Biščak ocenjuje: “V kontekstu javnofinančne luknje in rebalansa je ustavitev pozivov predvsem nujno varčevanje. In vsako javnofinančno varčevanje ima politični kontekst. Ker je vlada po definiciji političen organ. Vendar to ne spremeni dejstva, da bi morali takšne sheme ukinjati ne glede na trenutno oblast. Država ne more reševati medijev z denarjem neto davkoplačevalcev. Bolj kot obračun je to priložnost za sistemsko spremembo: manj subvencij, več svobode. Če bo to prineslo bolečino nekaterim medijem, je to cena za odpravo izkrivljanj trga.” V tem kontekstu je pomembno omeniti tudi, da omenjena poziva sploh nista bila načrtovana v proračunu je ob tem poudaril Peter Jančič, odgovorni urednik spletnega portala Siol.

Pravi javni interes na medijskem področju ni v tem, da država plačuje plače novinarjem pri določenih hišah. Je v tem, da obstaja odprt, konkurenčen in neodvisen prostor, kjer bralci sami odločajo, kaj je vredno njihove pozornosti in denarja. Vse drugo je pot v odvisnost in izkrivljenost.

T. B.