Novi govorci težko napredujejo tudi zaradi nas ...

Znanstvena monografija Slovenščina v Italiji je izšla ob 50. obletnici Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI v sozaložništvu z Založbo Univerze v Ljubljani. Po krstni predstavitvi v Cankarjevem domu v Ljubljani so v četrtek delo predstavili »doma«, v zamejstvu, in sicer v Trgovskem domu v Gorici. Na predstavitvi, ki so jo soorganizirali Dijaški dom, Narodna in študijska knjižnica in SLORI, so sodelovale avtorice nekaterih prispevkov monografije Matejka Grgič, ki je tudi urednica publikacije, psihologinja in psihoterapevtka Susanna Pertot in raziskovalka Zaira Vidau. Z njimi se je pogovarjala Ana Cukijati.

Monografijo Slovenščina v Italiji sestavlja devet prispevkov. Le-ti so nastali izpod peresa 14 raziskovalk in raziskovalcev, ki v različnih vlogah sodelujejo v skupini SLORIjezik. Publikacija prikazuje kompleksnost stanja slovenske narodne skupnosti v Italiji skozi prizmo najsodobnejših raziskav, ki segajo od sociolingvistike do demografije in literarnih ved. Ne gre za zgodovinski pregled ali primerjavo, ampak za sliko trenutnega stanja in naslavlja tudi teme, ki jih bo treba obravnavati v prihodnje. Iz obravnavanih tem je izpadlo izobraževanje v slovenskem jeziku, kateremu bo treba v prihodnje posvetiti nekaj truda, pojasnjuje urednica Matejka Grgič, ki je s kolegico Matejo Zver prispevala z razpravo o umetni inteligenci in jezikovni politiki.

»Vsi se premalo zavedamo, kako se bo naše življenje spremenilo z umetno inteligenco. Omejitev ne bo več in se bomo lahko pogovarjali v kateremkoli jeziku. Ali bo med temi tudi slovenščina? Odvisno od tega, kako se bomo odločali,« je povedala Matejka Grgiče in opozorila na potrebo novih jezikovnih politik, ki bi dajale pozornost tudi umetni inteligenci, saj je trenutna jezikovna politika Slovencev v Italiji zastarela in caplja za zakonodajami in pravili. V tej inovativni smeri recimo delujeta Slorijeva portala Loris in Jezik na klik, ki pa sta le »kapljica v morju«.

Susanna Pertot je k monografiji prispevala raziskavo o novih govorcih in govorkah slovenščine. Večkrat gre za izbiro staršev, ki otroke vpisujejo v slovenske šole zato, da bi v bodoče imeli večje možnosti na službenem področju, nekaj pa je tudi takih, ki se učijo slovenščine zaradi partnerja ali pa ker se želijo preseliti v Slovenijo. »Raziskava iz leta 2012 ugotavlja tudi, da novi govorci v zamejstvu težko napredujejo in razvijajo svoj jezik, saj ljudje, ki jih obkrožajo večkrat preklopijo na italijanščino in jim ne nudijo možnosti, da bi se pogovarjali v slovenščini,« opisuje Susanna Pertot. To se dogaja tudi v šolskih razredih: v šolah s slovenskim učnim jezikom je vse več otrok iz italijanskih družin, ki se s sovrstniki najraje pogovarjajo v italijanščini.

Zaira Vidau je skupaj z Majo Mezgec zapisala analizo jezikovne krajine na območju Slovenk in Slovencev v Italiji. »Smo na boljšem z vidno dvojezičnostjo v javnem sektorju, slabše pa kaže v privatnem sektorju,« je poudarila Zaira Vidau in izpostavila, da pri zasebnikih ni pravne podlage in tudi področne organizacije niso senzibilne do teh vprašanj. »Kamen spotike je slovenščina v mestnih središčih, tudi v Gorici,« je povedala raziskovalka. Kar se tiče kvalitete prevodov, je ta boljša v dvojezičnih občinah, slabša pa v drugih, kjer si za prevode pomagajo na tak ali drugačen način. »Ni institucije, ki bi nudila pregledovanje prevodov ali podobne storitve,« je opozorila Zaira Vidau. Da je dvojezična toponomastika odprto vprašanje predvsem na videmskem, je še dodala raziskovalka.

Evropska prestolnica kulture GO!2025 je lahko odlična priložnost, da se razvijeta znanje in spoznavanje slovenščine v zamejstvu: dogodki, ki so medijsko prepoznavni delujejo motivacijsko, a so lahko tudi meteoriti, ki takoj minejo, zato je bistveno nadaljnje načrtovanje, je še izšlo iz pogovora.