Nova taktika Svobode: Demokrate bodo lovili mimo običajnih pogajanj

Povolilna pogajanja, ki v teh dneh potekajo s strani Gibanja Svoboda postajajo vse bolj sporna. Po poročanju 24ur je Gibanje Svoboda pri iskanju koalicijskih partnerjev ubralo taktiko, ki presega običajne okvire političnega in demokratičnega dialoga, pogajanja namreč ne potekajo zgolj z uradnimi predstavniki strank, temveč hkrati tudi neposredno s poslanci, člani na terenu in drugimi vplivnimi posamezniki znotraj stranke.

Takšen pristop pomeni odmik od ustaljene politične prakse kjer pogajanja potekajo prek predsednikov strank ali njihovih pogajalskih ekip. Ključne odločitve naj bi nastajale  na vrhu, pri vodstvih strank, ki nosijo politično odgovornost in legitimnost za sprejete dogovore. Tokrat pa Gibanje Svoboda vzpostavlja sporen model, ki to logiko razkraja.

V ospredju teh dogajanj so namreč pogovori z Demokrati, ki jih vodi Anže Logar.  Svoboda naj bi poleg formalnih vabil vodstvu stranke vzporedno nagovarjala tudi posamezne poslance in člane, z namenom, da bi svoje predloge “pripeljala” neposredno do tistih, ki bodo o njih odločali v parlamentu.

Obvod formalnih struktur stranke

Najprej gre za očiten obid formalnih struktur stranke. Če se politična pogajanja odvijajo mimo predsednika in organov stranke, se s tem spodkopava njihova avtoriteta. Stranka kot politični subjekt temelji na določeni hierarhiji in postopkih odločanja,  njihovo obhajanje pa ustvarja prostor za notranje konflikte, nezaupanje in razpoke.

Eva Irgl, Anže Logar (Foto: Bobo)

Programska izhodišča ali individualne koristi?

Drugič, takšna večnivojska pogajanja neizogibno odpirajo vprašanje pritiskov in morebitnih spornih obljub. Ko komunikacija poteka neposredno s posameznimi poslanci, zunaj formalnih okvirov, se hitro pojavi sum, da se politična podpora ne gradi zgolj na programskih izhodiščih, temveč tudi na individualnih koristih. V slovenskem prostoru, kjer je zaupanje v politiko že dolgo načeto, takšni sumi zlahka prerastejo v resne afere.

Netransparentnost

Poleg tega tak način delovanja zmanjšuje transparentnost. Uradna pogajanja, čeprav pogosto zaprta za javnost, vendarle potekajo v določenem institucionalnem okviru, kjer obstajajo vsaj minimalni standardi odgovornosti. Neformalni pogovori na več ravneh pa ustvarjajo nepregledno mrežo vplivov, kjer je težko razbrati, kdo se s kom dogovarja, o čem in pod kakšnimi pogoji.

“Deli in vladaj”

Od Gibanje Svoboda je tako ponovno videti nespoštovanja nekih “pravil.” Demokratičnost se namreč ne meri zgolj v ciljih, temveč tudi v sredstvih, s katerimi se ti cilji dosegajo. Gre za nevaren precedens, saj takšno ravnanje ne krepi politične kulture dialoga, temveč spodbuja logiko “deli in vladaj”,  kjer se moč gradi z razbijanjem enotnosti nasprotnika. To pa je praksa, ki je bližje političnemu oportunizmu kot pa demokratični zrelosti.

A. G.