Nogometna (prostovoljna) remigracija

V nedeljo, 14. junija, se je na MetLife Stadiumu v East Rutherfordu v New Jerseyu v 65. minuti tekme svetovnega nogometnega prvenstva med Brazilijo in Marokom zgodilo nekaj zgodovinskega. Trener Maroka Mohamed Ouahbi je zamenjal veznega igralca Azzedina Ounahija s Samirom El Mourabetom. Odtlej so maroško reprezentanco sestavljali izključno ... »tujci«, saj se nihče od nogometašev na igrišču ni rodil v Maroku. Vratar Yassine Bounou je rojen v Kanadi, Chadi Riad, Achraf Hakimi in Ismale Salibari v Španiji, Noussair Mazraoui na Nizozemskem, Issa Diop, Neil Ayanoui, Ayyob Bouaddi in Samir El Mourabet v Franciji, Chemsdine Talbi in Bilal El Khannouss v Belgiji.

Prvič v zgodovini nogometa (in morda celotnega športa) se vseh enajst igralcev v reprezentanci ni rodilo v državi, za katero igrajo.

Kako je mogoče? - bi se lahko vprašali z Jožetom Javorškom.

Številke ponujajo delček odgovora.

Leta 2006 jih je bilo 9 %

Na svetovnem nogometnem prvenstvu 2026 je prisotnih skupaj 1248 nogometašev. 292 od teh je rojenih zunaj držav, za katere nastopajo. To je 23 odstotkov vseh prisotnih. Pred dvajsetimi leti, na svetovnem prvenstvu leta 2006 v Nemčiji, jih je bilo le 9 odstotkov. V dveh desetletjih se je njihovo število več kot podvojilo.

Angleški Times je vzel v pretres gole v prvem kolu kvalifikacijskih tekem. Od 75 doseženih so jih 11 (ali 15 odstotkov) zabili nogometaši, rojeni v drugih državah.

Svetovno prvenstvo z 48 ekipami je prvi resnično globalni turnir in ob nogometu razkriva še marsikaj drugega. Reprezentance niso več zgolj »posnetki držav.« So, po svoje, pravi paradoks. Nogomet, ki je desetletja veljal za središče najbolj togih nacionalnih identitet in najbolj razvnetega nacionalizma, je postal eden od najboljših laboratorijev sodobne družbe. Na svetovnem nogometnem prvenstvu se skoraj vsak dan ponavlja prizor, ki je bil do pred kakim desetletjem muha enodnevnica. »Igralec posluša državno himno, a njegova biografija vključuje vsaj dve državi, pogosto tri jezike in družinsko zgodovino, ki se razteza čez oceane,« je pred dnevi zapisal Alberto Caprotti, novinar, izvedenec za gospodarska vprašanja, a tudi za šport.

Osem reprezentanc ima večino igralcev, rojenih v tujini. Na tej »lestvici« vodi Curaçao: 25 od 26 prisotnih se ni rodilo na v teh dneh najbolj znanem karibskem otočku. V Franciji se je rodilo kar 99 nogometašev, prisotnih na svetovnem prvenstvu. Z njimi bi sestavili skoraj štiri reprezentance ... Nemčija »ima« na svetovnem prvenstvu 50 na državnem ozemlju rojenih nogometašev, Anglija 48. Kar 20 nogometašev, ki jih je angleški trener Thomas Tuchel vpoklical na svetovno prvenstvo, bi lahko igralo za kako drugo reprezentanco, Anglija pa bi lahko ob drugačni izbiri posameznikov pridobila prodorno napadalno trojico v sestavi Erling Haaland (Norveška) – Antoine Semenyo (Gana) – Michael Olise (Francija). »Vrnitev« nogometašev v reprezentance držav, v katerih so se rodili njihovi starši ali stari starši, bi lahko s sodobno skovanko označili kot ... »nogometno remigracijo«. Ne prisilno, kot zahtevajo nekateri politični voditelji ali z nacionalno čistokrvnostjo obsedeni državni poglavarji, temveč prostovoljno, svobodno.

Več v današnji (sobotni) izdaji Primorskega dnevnika