NOGOMET: To je namreč vse, kar zdaj zmoreta obe reprezentanci

Italijanski selektor Gennaro Gattuso se je po nedeljski prejeti zaušnici na milanskem San Siru proti Norveški (1:4) opravičeval medijem, navijačem in italijanski javnosti. Čemu opravičilo? »Azzurri« so dali vse od sebe. Potrudili so se. V prvem polčasu so bili celo boljši od Norvežanov, ki pa so jih v drugem delu dobesedno povozili. Zakaj bi se moral torej selektor opravičevati nečemu, za kar ne nosi krivde. Norveška je bila (predvsem v drugem polčasu) za razred boljša (tekaško, tehnično in taktično). Bolj pošteno bi bilo, ko bi »Ringhio« izjavil: »Čestitam Norvežanom, ki so nas nadigrali. Trenutno je bilo pokazano največ, kar zmoremo«. Večina norveških reprezentantov igra v angleški Premier League in nemški Bundesligi. Večina italijanskih nogometašev pa sploh ne igra pomembne vloge v klubih na Apeninskem polotoku. Če so nekoč bili Totti, Del Piero, Zola in drugi želja najmočnejših evropskih klubov, zdaj ni več tako. V italijansko Serie A prihajajo le skoraj upokojeni nogometaši (40-letni Modrić, 34-letni De Bruyne), ki so sicer še vedno odločilni. Ko so norveškega velikana Hålanda na novinarski konferenci italijanski novinarji vprašali, kaj svetuje mlademu napadalcu Piu Espositu, je »viking« precej nerodno odgovoril, da ga žal ne pozna najbolje. Ali ga morda italijanski mediji (Esposita) prenaglo kujejo v zvezde? Podobno kot so Nicoloja Zaniola, ki zdaj kariero »rešuje« pri Udineseju. Po drugi strani je medijsko poveličevanje posameznikov čisto normalna praksa, saj »narod« potrebuje junake. Če teh ni, jih je treba (medijsko) ustvariti.

Kaj pa Slovenija? Splošno javnost so sicer po sobotnem porazu najbolj razburjale zastave Kosova in Albanije ter polnočno proslavljanje Kosovcev s hupanjem po središču glavnega mesta, ne pa brezkrvnost, brezidejnost in nemoč v ključni prvini nogometne igre.

V kvalifikacijah v štiričlanski skupini s Švico, Švedsko in Kosovom je tudi na papirju zasedba Slovenije najmanj zveneča, če odštejemo po dva najboljša posameznika. Brez kapetana in vratarja Oblaka ter sokapetana Bijola in napadalca Šeška je to izbrana vrsta nogometašev, ki ne igrajo v petih najmočnejših evropskih prvenstvih in so njihove izkušnje z evropskim nogometom omejene na Evropsko in Konferenčno ligo ali pa še to ne. Preprosto vprašanje: kje in koliko igrajo Slovenci? Najhuje škriplje pri vezistih. Pred kako sezono sta Adam Gnezda Čerin in Timi Max Elšnik blestela tako v klubu kot v reprezentanci. Zdaj oba vezista nista več tako zacementirana v udarnih postavah svojih klubov in sta daleč od takratne učinkovitosti. To je le eden od primerov kriznega stanja znotraj reprezentance. Slovenski igralski bazen je in bo vedno majhen. Zaradi tega bodo morali v deželi na sončni strani Alp delati in trenirati še bolj kakovostno.