Nina Beguš: Od Primoža Trubarja do umetne inteligence

Ni naključje, da smo Slovenci eden od redkih narodov, ki praznuje Dan reformacije kot narodni praznik in dela prost dan. Reformacijsko gibanje je s svojim programom za slovenski jezik naredilo ogromno za slovensko kulturo in narod.

Majhni narodi radi postavljamo kipe svojih pesnikov in pisateljev na svoje trge. Prešeren je na osrednjem kranjskem in ljubljanskem trgu, Cankar na vrhniškem in ljubljanskem. Postavljamo jih na mesta, ki sicer pripadajo borcem za svobodo in neodvisnost. Pisana beseda in kultura pri nas sodita ob bok drugim formativnim delom naroda in na čelo narodne zavesti.

Pa vendar je pisana beseda manjši del jezika in kulture. Jezik in kultura smo mi ljudje. Prazniki nas opomnijo na dele naše kulture, ki jih je treba negovati in jim namenjati več pozornosti. To so prazniki. In kaj so polhniki? Polhniki so navadni dnevi, v katerih uporabljamo jezik predvsem skozi govor in prakticiramo kulturo skozi naše vsakdanje življenje.

Vsak od nas se je v šoli naučil recitirati kakšno pesem in vtisnila se nam je v spomin za celo življenje. Vsak od nas je šel kdaj v kulturni dom proslavljat Dan reformacije, Dan Primoža Trubarja, Prešernov dan. Vsak od nas, v vsakem trenutku in v svojih mislih uporablja jezik, ki si ga delimo kot skupnost, kot narod.

Kadar namenjamo čas uradnim delom kulture, velikokrat slišimo, da je kulturo in dediščino treba ohranjati. To ohranjanje zahteva veliko dela: Bohoričeva slovnica slovenščine in Dalmatinov prevod Biblije sta dva ogromna podviga tega ohranjanja. Ti knjigi sta zaznamovali vsa sledeča stoletja slovenskega naroda. To je bil njun namen: dati knjižno obliko in s tem veljavnost narodnemu jeziku.

Taki nacionalni podvigi pa zahtevajo določeno rigidnost, ki na ravni lokalne rabe jezika ne obstaja. Dalmatinova Biblija in Bohoričeva slovnica sta bili v rabi najmanj dvesto let. Ali to pomeni, da se v teh dvesto letih slovenski jezik ni spremenil? Jezik je vendar živ! Knjiga pa živi le, dokler jo beremo. Knjiga je odsev nekega časa, razvija se lahko samo z izidom novih edicij. Sam format knjige, še posebej slovnice in Biblije, zahteva določeno rigidnost do sprememb.

Tiskana knjiga je bila v 16. stoletju še razmeroma nova tehnologija, ki je nasledila rokopis. Rokopis je terjal mnogo več časa in truda; bil je tudi zadnja pisna tehnologija, ki je ni bilo možno razdeliti med množice. S knjigo se je pojavila možnost širšega opismenjevanja in izobrazbe – vsekakor pomembna in plemenita naloga.

V 60 letih od izuma tiska, se pravi do leta 1500, se je v Evropi natisnilo čez 20 milijonov knjig. Poplava knjig pa ni bila povsod dobrodošla. Spremljala sta jo skepticizem in strah, ki spremljata vsako novo, revolucionarno tehnologijo. Svet se včasih vrti prehitro: ko se navadimo stenografije ali tipkalnega stroja, je tukaj računalniška tipkovnica. Komaj se navadimo računalnika, svetu zavlada pametni telefon. In tako naprej, brez prestanka.

Nekatere iznajdbe nas pošljejo v pravo krizo identitete: Po iznajdbi knjige so se mnoge izobraževalne ustanove spraševale, če jih bo izum tiska slej ko prej nadomestil. Kaj jih lahko naučijo ljudje, česar jih knjiga ne more?

Danes se na univerzah soočamo s paralelnimi problemi, ki jih prinašajo umetna inteligenca, izobrazba po spletu in druga digitalna orodja. Na primer, moja knjiga, z naslovom Umetna Humanistika, je v celoti napisana že dve leti, izšla pa bo šele naslednje leto. Kako lahko tekmuje z digitalnimi objavami? Tako da, kljub instantnim možnostim digitalnega sveta, knjige, ki so šle skozi rigorozen proces recenzij in materializacije, še vedno nosijo veliko težo.

Kot profesorica in mentorica se predvsem sprašujem, kako pripraviti naše študente na svet, ki se bo spremenil že v tistih par letih, ki jih preživijo na fakulteti. Ko so moji trenutni študentje začeli svoj študij, jezikovni modeli, kot so ChatGPT, BERT, ali Claude, še niso obstajali, danes pa ima do njih dostop vsak, ki ima dostop do interneta. In seveda jih uporabljajo tudi moji študenti.

Jezikovni modeli generirajo tekst v komunikaciji z uporabnikom. Danes lahko na njih uporabljate slovenski jezik, preko teksta ali govora. Moram priznati, da me je ta sintetična slovenščina kar pobožala, čeprav je v govoru še zaslediti napake. Jezikovni modeli poznajo tudi sleng in žargon, ne poznajo pa naših narečij in lokalnih posebnosti, saj so naučeni le na knjižnem jeziku. V resnici ne poznajo ničesar, ne slovenskega jezika in ne kulture. Njihovo besedilo je prepričljiva imitacija našega jezika, ki je vendarle zelo uporabna za sodelovanje. In v sodelovanju je ključ do uspeha.

Jezikovni modeli so nam postavili velik izziv, tako kot so nam izziv pred njimi postavila družbena omrežja, pametni telefoni, internet, osebni računaliki, in tako naprej. Jezikovni modeli nam zastavljajo težka vprašanja, kot so: Ali bodo naši vnuki še pisali brez pomoči umetne inteligence ali pa se bodo čudili našim zgodbam, ko jim bomo povedali, da smo s pisanjem začenjali na prazen papir? Kako naj učimo pisanje? Ali lahko sploh še ločimo človeško pisanje od strojnega? Kako naj prevetrimo kriterije o kreativnosti in bujni domišljiji? So stari kriteriji plagiarizma za odpad? Kako ohraniti objektivno resnico v poplavi strojnih besed?

Ta vprašanja so bolj kot ne retorična, saj se je obrat k soustvarjanju z umetno inteligenco že zgodil. Tako kot knjige niso uničile institucije univerze, umetna inteligenca ne bo zrušila naših ustanov. Jih pa je že občutno spremenila, ne da bi nas kdo karkoli vprašal.

Tehnološke spremembe so del vsakdana. In tu pridemo do dela, kjer se vsakdanje in lokalno poveze z nacionalnim, splošnejšim.

Ob izumu umetne inteligence smo doživeli tipično deljeno reakcijo: polovica ljudi je proti njeni rabi, saj ruši ustaljene prakse in norme, druga polovica je pripravljena na izziv. Jezikovni modeli so dandanes že dobra stara umetna inteligenca: stari so 6 let, kar je v starosti umetne inteligence cela večnost. Tega razvoja se ne da ustaviti.

Kaj pa se da storiti? Prvi korak je, da se vključimo v razvoj teh tehnologij, od začetnih idej in izdelka do njihove rabe in implikacij. To je glavni cilj mojega raziskovalnega dela in prakse.

Ne pozabimo, da je vsaka tehnologija narejena kot serija človeških odločitev. Problem, s katerim se soočamo je, da so te odločitve načeloma v rokah inženirjev in njihovih vodij, ki – predvsem kar se Amerike tiče – niso bili izšolani tudi v humanističnih in družboslovnih vedah in so torej slabo opremljeni za reševanje tovrstnih problemov. Odgovornost za razvoj umetne inteligence ne sme ostati samo v njihovih rokah. Raba in razvoj umetne inteligence se tiče vseh nas, vseh delov družbe in – kar se sploh prerado pozablja – vseh kultur.

Umetna inteligenca imitira jezik, kulturo in njene vrednote. Vendar pa veliko odločitev, na primer glede spolne in rasne reprezentacije, sloni na inženirjih samih. Moja raziskava je pokazala, da ameriški modeli z vsako novo verzijo promovirajo progresivne vrednote bolj kot ameriška družba sama. Poleg tega se ameriški modeli izogibajo rasnim in etičnim oznakam ter na splošno kakršnimkoli lokalnim in kulturnim elementom. To je bila inženirska izbira, v upanju, da modeli ne bi bili žaljivi. Družbene vrednote pa seveda niso enake niti v eni sami kulturi, kaj šele povsod drugod po svetu, kjer bomo svoje modele gradili na bazi ameriških. Korejci, na primer, pa jih bodo gradili na bazi kitajskih. Kaj pa mi? Kako blizu nam je Amerika?

Čeprav ti modeli imitirajo kulturo iz samih podatkov, na katerih so natrenirani, so ti podatki stari, zamzrnjeni v času kot knjiga, gledajoč nazaj in ne naprej. Kljub temu pa jezikovni model, ki nikoli ni izkusil rezijanskega petja ali ugledal ledenika, zna ta občutja opisati. Marsikdo od nas ni izkusil arktičnih morij in si jih lahko samo predstavlja na podlagi svojih izkušenj z Alpami in Jadranom. Najboljši od nas—pisatelji, pesniki, umetniki-–pa bodo znali te občutke ujeti z umetelno metaforo, globino misli in prožnostjo jezika.  Kako Drago Jančar zna opisati, kako čuti mati? Cankarjeva simbolična skodelica kave, Makarovičevine miške in Župančičevi mehurčki so jezikovnem modelu povsem znani, a vsakršen poskus umetnosti pri umetni inteligenci izpade kot parodija stila.

Jezikovni modeli rišejo sliko povprečnosti, manjka jim specifičnost. Še najmanj pa so zmožni literature—oblike jezika na najvišji ravni, v njegovi človeškosti. Velike podatkovne baze namreč ignorirajo kompleksnost na nivoju granularnih, individualnih podatkov. Posebnosti so anomalija.

Usmeritev na lokalno raven in na specifični jezik in kulturo je naslednji korak v razvoju umetne inteligence. Slovenija je vodilna v razvoju umetne inteligence: razvijali smo nevronske mreže v 80. letih, leta 2020 smo predsedovali UNESCO-vemu Mednarodnemu Raziskovalnemu Centru za Umetno Inteligenco, in imamo vodilne znanstvenike na tem področju doma in po svetu. Vendar pa imamo zaradi svoje majhnosti velik problem. Manjši narodi in jeziki so žal na področju jezikovnih modelov v podrejenem položaju, saj to področje vodijo velika podjetja hegemonskih narodov.

Tega koraka še nismo naredili in ravno tu je naša priložnost, da služimo kot vzor premnogim nacionalnim jezikom in kulturam, ki jih razvoj umetne inteligence ne prioritizira. To ste lahko videli že pri Applovi virtualni asistentki Siri, ki je šele letos spregovorila slovensko, čeprav je v rabi že 14 let.

Slovenija je idealna kandidatka za prebojna odkritja in pionirske prakse jezikovnih modelov, ki odsevajo kulturo in vrednote družbe skozi jezik. Slovenci smo bili vedno hitri v tehnološkem razvoju: imamo Brižinske spomenike iz 10. stoletja, Trubarjevi prvi slovenski tiskani knjigi iz leta 1550, in 14. prevod Biblije na svetu (mesto, ki ga delimo z Islandci). Imamo prelepo ljudsko pesem, bogate pravljice, s katerimi odraščajo naši otroci, močno tradicijo na vsakem vogalu, vse v kvaliteti, ki presega marsikateri večji narod.

Praznik je dan za praznovanje, polhnik je dan za delo. Za uspeh v kulturnem razvoju umetne inteligence potrebujemo zavedanje, kaj je pomembno za prihodnost, in trud, da jo gradimo skupaj.

S tem sporočilom zaključujem svoj govor in vam pošiljam pozdrave iz sončne Kalifornije, iz srčike Silicijeve doline, kjer se govori slovenščina in živi slovenska kultura. Med drugim imamo v San Franciscu slovenski kulturni dom, Slovenian Hall, kjer se srečujemo v nemajhnem številu.

Najlepša hvala za pozornost in lepo praznujte!

Napisla: dr. Nina Beguš

Zahvaljujemo se dr. Nini Beguš za dovoljenje za objavo govora, ki ga je pripravila za slavnostno prireditev ob praznovanju dneva reformacije v občini Krško.