Ni le klepet: zakaj so vsakodnevni pogovori ključni za duševno zdravje

Tišina je lahko nevarna. Veliko ljudi se s težavami spopada na videz pogumno in brez besed, a za nasmehi se skriva notranji boj. Strokovnjaki opozarjajo, da je prav iskrena komunikacija eden ključnih dejavnikov pri preprečevanju samomora. Že preprosto vprašanje „Kako si res?“ lahko odpre vrata, ki so bila dolgo zaprta.

Ko se z nekom ustavimo in ga resnično poslušamo, se zgodi nekaj pomembnega – dajemo občutek, da je slišan, da ima prostor, kjer so njegova čustva sprejeta. Aktivno poslušanje pomeni, da odložimo telefon, vzpostavimo očesni stik, se nasmehnemo ali prikimamo, ko sogovornik deli svoje misli.

Namesto površnega „Kaj dogaja?“ lahko vprašamo bolj osebno: „Kaj te je danes najbolj razveselilo?“ ali „Kako se spopadaš z delovno obremenitvijo?“. Takšna vprašanja spodbudijo odprt pogovor in omogočijo, da oseba zaupa tisto, kar bi sicer ostalo skrito.

In prav v teh iskrenih trenutkih lahko prepoznamo tudi znake stiske – spremembo v tonu glasu, odsoten pogled ali ponavljajoče se misli o brezupu. Takrat je naša vloga preprosta: biti tam, poslušati, ne soditi in pokazati, da nam je mar.

Ustvarjanje varnih prostorov

Da bi ljudje lažje spregovorili, morajo čutiti, da so varni. To pomeni, da v odnosih gradimo zaupanje, toplino in sprejetost. Če ne obsojamo, če potrjujemo čustva druge osebe in če kdaj delimo tudi svoje skrbi, ustvarjamo prostor, kjer se je mogoče sprostiti in biti ranljiv.

Včasih se zdi, da so prijaznost, sočutje in empatija le puhlice iz motivacijskih zapisov, a v resnici prav ta mala dejanja pomenijo največ. Preprosta prijaznost – iskren nasmeh, spodbudno sporočilo, objem ali kratek stavek „Vedno sem tukaj zate“ – lahko spremeni razpoloženje človeka, ki se počuti sam.

Pomembno je tudi, da se izognemo humorju, ki zaničuje ali zmanjšuje tuje težave. Prijateljstva, ki temeljijo na spoštovanju in sprejemanju, gradijo trdne mostove in pomagajo zmanjševati občutek osamljenosti.

Pogovori niso namenjeni samo drugim – namenjeni so tudi nam. Samorefleksija pomeni, da se ustavimo, si priznamo, kako se počutimo, in si damo dovoljenje za ta občutja. Če to navado podelimo tudi z bližnjimi, normaliziramo razpravo o duševnem zdravju in drugim olajšamo, da storijo enako.

Že kratko vprašanje „Kaj danes čutim?“ ali „Kaj mi je prineslo olajšanje?“ lahko spremeni pogled na dan. Če te drobne misli delimo z drugimi, sprožimo pogovore, ki niso le površinski, temveč gradijo globoke povezave.

Ko naslednjič sedite ob prijatelju, partnerju ali sodelavcu, si vzemite minuto več. Poslušajte, bodite prisotni in vprašajte tisto dodatno vprašanje. Morda boste presenečeni, kako zelo lahko prav ta pogovor spremeni življenje nekoga.

Alenka Koren

Foto: Pexels

Morda vas zanima tudi

Izjava dneva, 17. 9. 2025 (video)

Jesenska poslastica: Juha iz pečene buče z jabolki in ingverjem

Boštjan M. Turk: Prešeren, vino in resnica – zakaj pesnik ni bil alkoholik

CUPRA predstavila Tindayo in potrdila prihod električnega Ravala

To je najbolj zdrav orešček, ki ga lahko jeste!

To je največja napaka po nakupu zelenjave – in kako jo popraviti

Generalni sponzor Matjaž Tomlje zmagovalki Miss Turizma podaril posebno izdajo penine Walter Wolf

V 89. letu starosti je umrl Robert Redford

NASA: Rover na Marsu odkril potencialne znake življenja

Objava Ni le klepet: zakaj so vsakodnevni pogovori ključni za duševno zdravje je bila najprej objavljena na Portal24.