Nevladniki s pozivom k vnovični vključitvi odprave subvencij za fosilna goriva v podnebni zakon

Okoljske nevladne organizacije so vlado pozvale, naj v zadnjih fazi priprave predloga podnebnega zakona vanj vnovič vključi prvotno zavezo po postopni odpravi subvencij za fosilna goriva. Pri tem izpostavljajo tako mednarodne zaveze države kot tudi okoljske, zdravstvene, javnofinančne in geopolitične razloge.

Po prvotnem osnutku podnebnega zakona, objavljenem lani jeseni, naj bi država z letom 2026 v celoti odpravila vse proračunske odhodke in davčne izdatke, ki spodbujajo rabo fosilnih goriv. A zadnji osnutek iz letošnjega poletja te določbe ne vključuje več.

Tudi v okviru posodobitve nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) so bile določbe glede odprave ukrepa vračila trošarin za fosilna goriva v prometu do leta 2025 spremenjene tako, da bo država le preučila morebitno odpravo vračil trošarine za industrijsko-komercialni namen in za komercialni prevoz do 2026, s ciljem optimalne ukinitve najkasneje leta 2030.

V organizacijah Greenpeace Slovenija, Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Umanotera in Focus so danes v skupni izjavi za medije pred poslopjem DZ vlado pozvali, naj v zadnjih korakih priprave zakonskega predloga – tega naj bi ministrski zbor po napovedih sprejel do konca leta – določbe glede odprave subvencij za fosilna goriva vnovič vključi v zakonsko besedilo.

Pri tem so izpostavili mednarodne zaveze Slovenije, tako na ravni EU kot v okviru globalnih podnebnih pogajanj oz. pariškega podnebnega sporazuma. “Vsakoletne podnebne konference nam nič ne pomagajo, če na njih politične elite govorijo eno, doma pa v praksi počnejo drugo,” je bil jasen Martin Mitterndorfer iz Greenpeacea Slovenija.

Določila iz prvotnega osnutka podnebnega zakona so danes po njegovih besedah videti kot prazna piarovska poteza pred lansko podnebno konferenco Združenih narodov, na kateri so se tudi najvišji predstavniki slovenske države zavzeli za odpravo subvencij za fosilna goriva. Spomnil je, da so stranke vladne koalicije postopno odpravo okolju škodljivih subvencij obljubile tudi v sporazumu o koalicijskem sodelovanju.

“A to so bile le besede, realnost je danes nasprotna,” je ugotavljal in, tako kot Aljoša Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja, poudaril, da je bilo določilo črtano na podlagi posredovanja interesnih združenj ter na željo ministrstva za finance.

Pri odpravi subvencij za fosilna goriva gre za enostaven in nujen ukrep, ki bi ga že morali izvesti, je dejal Mitterndorfer. A namesto da bi v boju proti podnebni katastrofi načrtovali in uvajali vedno bolj ambiciozne politike, se zgolj polirajo obstoječe zaveze in prestavljajo v naslednji mandat, je dodal. V luči takšnih praks je nuja po uzakonitvi ukrepa s točno določenim rokom zato po njegovih besedah še toliko večja.

Po Petkovih besedah se soočamo s shizofreno politiko, ko država na eni strani vlaga sredstva v zmanjševanje izpustov, trajnostni prehod in odpornost družbe na posledice podnebnih sprememb, na drugi pa podjetjem in ljudem sporoča, da naj še naprej uporabljajo fosilna goriva in jih pri tem še dodatno finančno stimulira.

Jonas Sonnenschein iz Umanotere je povedal, da razlog za ukinitev tovrstnih subvencij niso samo hitro napredujoče podnebne spremembe in njihove posledice, v kontekstu katerih je subvencioniranje proizvodnje in porabe fosilnih goriv “samouničevalno in izjemno negospodarno”.

Fosilna goriva namreč prispevajo tudi k onesnaženosti zraka. Okoljska škoda, ki jo letno povzroča cestni potniški promet, je po Sonnescheinovih besedah večja od 600 milijonov evrov, velik del tega se kaže v povečanih stroških zdravstvenega sistema. S spodbujanjem rabe fosilnih goriv, tako Sonnenschein, posredno spodbujamo tudi številne konflikte po svetu.

Poleg tega je tu še vpliv na državni proračun, saj subvencije pomenijo denar, ki ga ni mogoče porabiti drugače. Spodbude v nasprotju s cilji zmanjševanja emisij, predstavljajo po Sonnenscheinovih navedbah več kot 100 milijonov evrov letno, poleg tega pa so tu še spodbude za letalsko povezljivost in na desetine milijonov evrov davčnih olajšav.

Sonnenschein priznava, da so subvencije včasih pomembne s socialnega vidika. A vsaka subvencija mora biti začasna in ciljno usmerjena. V energetski krizi prav vsako gospodinjstvo ne potrebuje subvencije za bencin in dizel, je podčrtal.

Katja Huš iz Focusa je izpostavila, da mora država finančno spodbujati ravnanja in tehnologije, s katerimi družba obenem niža izpuste in dviga življenjski standard. Vlagati bi ga tako morali v železnice, javni potniški promet, izboljšave elektroenergetskega omrežja, energetsko sanacijo stavb, samooskrbne sončne elektrarne, ne pa za spodbujanje večje porabe fosilnih goriv.

A danes država počne prav zadnje, s tem pa tudi upočasnjuje in omogoča pozitivne spremembe v energetskem sistemu. Z odlašanjem odločitve za odpravo subvencij si po prepričanju Huš niti ne delamo usluge. Bolj kot odlašamo s spremembami, korenitejše in težje za ljudi bodo morale biti v prihodnje, je zaključila.