Neustavljiva: Od direktorice do najboljše prostovoljke

2 hours ago 29

Vodenje krajevnega odbora Rdečega križa z mnogimi humanitarnimi dejavnostmi, medgeneracijske prireditve, obiski vrtcev in šol, pisanje pravljic in pesmi, vodenje plesne skupine, vaje za spomin, mentorstvo na univerzi za tretje življenjsko obdobje, gledališča skupina pa še bi lahko naštevala. Čeprav se mogoče ob branju zdi, da je nemogoče imeti toliko dejavnosti, Vida Lukač dokazuje, da temu ni tako. In ob tem uspe svoj čas organizirati še tako, da skrbi za svoj mali vrt, se sprošča v naravi in se z velikim veseljem druži s svojimi šestimi vnuki.

Kako ji vse to uspeva, še sama ne ve

“Mogoče, ker sem res radovedna,” pravi upokojenka Vida Lukač, ki se je letos razveselila naziva Naj prostovoljka leta 2025 za občino Litija. Koliko ur vsak mesec prostovoljno nameni predajanju znanja in pomoči drugim, ne šteje. “Če nisem fizično nekje prisotna, pa razvijam nove ideje in načrtujem njihove uresničitve.” Priprav je veliko, Lukač namreč na vsaki uri različnih dejavnosti, ki jih vodi, želi predstaviti nekaj novega “Da udeleženci od tega res nekaj pridobijo.” Ko nekaj dela in pri tem uživa, pravi, to res ni težko. Ravno nasprotno. To ji daje še več energije in se ob tem tudi sama sprošča. Dajati svoj čas in oporo nekomu, ki jo rabi, s tem tudi sama dobiva dobro energijo. “Ko nekomu nekaj dam, tudi sama rastem.”

Po težki preizkušnji je spoznala sebe

Ob upokojitvi se je prostovoljki mnogih talentov odprl čisto nov svet. Svet velikih možnosti. “Mogoče prej sebe nisem tako dobro poslušala ali si dala priložnosti, da se spoznam. Zdaj dajem priložnosti trenutkom, ko se v meni prebudi majhna radovedna punčka, ki želi spoznati vse. Takrat običajno pišem pravljice za otroke ali pesmi.” Izdala je že zbirko pesmi, pravljice še čakajo. “Ravno danes zjutraj se mi je utrnila ena ideja o črnih luknjah, ki se pojavijo tudi pri ljudeh. In sem jo zapisala. Mogoče moja zbirka pravljic pred izdajo čaka še kakšno – s pomembnim sporočilom.”

Še pred tem pa vse ni bilo tako preprosto. V življenju je šla skozi različne preizkušnje. Eno teh ravno po upokojitvi. Lukač je bila sprva zaposlena v dispanzerju za žene, kasneje kot glavna sestra v litijskem domu za starejše občane, ki ga je mnogo let tudi vodila kot direktorica. Ko se je upokojila, si je, kot pravi – malce nenačrtovano vzela eno leto počitka, saj so ji diagnosticirali raka. “Oba z možem sva istočasno zbolela za isto vrsto raka – že drugič. Ko sva šla skupaj v zdravilišče, so nama rekli, da takšnega primera še niso imeli.” Da je bil zanju to velik šok, pove. Ampak, kot pravi, o preteklosti nima smisla preveč razmišljati. “Nikoli ne vemo, kaj nam bo prinesla prihodnost. Zato je treba živeti ta trenutek.”

Učenje je vrednota, ki jo spremlja že od otroštva

Po koroni, iskreno pove Lukač, se je v njeno življenje prikradla še tesnoba. In se je odločila, da bo ukrepala. Vpisala se je na tečaj hipnoze in NLP tehnike ter kasneje še tečaj vadbe dihanja z naravo. Ter po tem še na tečaj za terapevtko fraktalnega risanja. Zdaj tehniko uči v različnih skupinah, šolah in vrtcih. “Gre za vrsto sproščanja, ki vpliva na celo telo. Pomaga pri izgorelosti, depresiji in je primerno tudi za vse ranljive skupine.” Da ji ležijo vse vrste ročnih spretnosti, je spoznala že prej in tudi to začela deliti z drugimi. Tudi različne vrste plesa, v katerih neizmerno uživa. “Mogoče bom kakšen delček sebe iskala celo življenje. Ko pomislim, kaj vse je na svetu, se mi zdi to zelo fascinantno. Koliko stvari je, ki se jih lahko naučimo. Vsakič ko izvem za kaj novega, želim to spoznati vsaj malo bolje in deliti naprej.”

Da vse to znanje zdaj brezplačno ob različnih priložnostih predaja naprej, se ji zdi povsem logično. “To delam že celo življenje. Tudi ko sem bila otrok sem v osnovni šoli pomagala tistim, ki so potrebovali pomoč. Kadar sem nekaj znala, sem to predajala dalje.” Ko je bila osnovnošolka, si je celo želela postati učiteljica, a je vedno nekje v ozadju prevladovala misel, da bo nekoč zdravnica ali medicinska sestra. Na medicino se nato ni vpisala, saj je imelo življenje zanjo malce drugačne načrte. Ko je bila stara 15 let, je umrl oče in da bi mamo finančno razbremenila, se je zaposlila. Učenje pa je vrednota, za katero Lukač pravi, da jo je dobila od očeta. “Kot deklica, sem se skupaj z njim učila, ko je delal izpite za strojevodjo električne lokomotive. Verjetno je to, da je potrebno biti radoveden, zapuščina mojega očeta.”

Priznanje na steni jo vsak dan opomni na dobra dela

So trenutki, ko je utrujena, prizna. Takrat se umiri in nariše fraktalno risbo z barvami, ki ji dajejo energijo. Pomaga ji tudi poslušanje dobre glasbe in samohipnoza. Umiri se tudi na svojem rajskem vrtu, kot mu pravi, in v naravi, kjer jo pomirja ogromno lepih prizorov in zvokov. “To mi daje en velik občutek ljubezni, ki je eden najlepših na svetu. Živimo na zelo lepem planetu, ki nam ponuja ogromno. Treba je to znati ceniti.”

Nagrade za naj prostovoljko leta 2025 ni pričakovala. Za kandidaturo so jo spodbujali že prej, a ni želela sodelovati, saj vsega tega, kot pravi, ne počne z namenom, da bi bila nagrajena. A se je tokrat vseeno odločila, da sodeluje. “Zelo sem bila presenečena, ko so poklicali moje ime in prav tako moj mož, ki je sedel poleg mene. Počaščena sem, da sem prejela ta naziv. Pa vseeno mislim, da ta pripada vsem nam – celi skupini ljudi, ki za delamo za dobrobit skupnosti.” Včasih se ji zdi, da je prostovoljstvo premalo vidno. Brez tega si človeške družbe ne predstavlja. “Ljudje so si od nekdaj pomagali med seboj. Solidarnost in pomoč drugim je nekaj, kar nas gradi. Brez empatije se ljudje ne bi mogli razvijati. Je del kulture.” Danes je hvaležna, da so ljudje prepoznali njen prispevek družbi. Priznanje visi na steni v spalnici, kjer, kot pravi, ga vsak večer lahko vidi in si reče: “Evo, nekaj dobrega si pa naredila.”