Nekdanja kurirka še vedno telovadi in pozdravlja vse Padričarje

Čila, trdoživa in s kančkom prefinjenega humorja. Padričarka Zofka Mahnič - Mjet’va, ki danes slavi stoti rojstni dan, je pravo utelešenje pregovora »ne molamo niti če krepamo«. Slavljenka, rojena na Padričah davnega leta 1925, živi danes na Kolonkovcu, na rojstno vas pa ostaja navezana. Ob lanskem božiču je Padričarjem celo poslala voščila. Potem pa je tu še pristno padriško narečje, v katerem nam je zaupala nekaj njenih življenjskih, tudi partizanskih zgodb.

»Padričarji smo držali trdno. Vsi za enega, eden za vse. Tudi, ko je bilo najtežje,« je povedala slavljenka in se spomnila na mlada leta, ko je med Padričami in Sežano raznašala partizansko pošto. »Le enkrat so naju s sestrično Danico ustavili Nemci. Spraševali so naju, kam sva namenjeni, ampak sva se srečno izmazali,«je pripovedovala gospa Zofka. Kot je povedala, ji spomin zadnja leta nekoliko peša, glas pa je močen. »Za zjat (kričati) sem še dobra,« se je pošalila.

Že med vojno se je Zofka zaposlila kot bolničarka v hospicu, ki je takrat deloval v Svetoivanskem parku. »Po dveh letih sem se naveličala in odšla v glavno tržaško bolnišnico, kjer sem opravila triletni tečaj za babico,« je razlagala stoletnica, ki je, dokler ni dobila vozniškega dovoljenja, vsak dan iz rodne vasi čez Drašco hodila do Svetega Ivana, od tam pa z avtobusom v službo. »Gor in dol, v snegu, dežju ali vročini,«se je pohvalila jubilantka, ki ostaja vse do danes fizično aktivna.

Kot sta nam zaupali njeni hčeri Liliana in Anita, je Zofka do 85. leta vsak teden plavala v bazenu, redno je hodila tudi k telovadbi. »Skrivnosti za dolgo življenje so tri: sprejmi, kar ti življenje da, pomagaj ostalim in gibaj se,« nas je podučila gospa Zofka, ki je vztrajala, da nas po stopnišču pospremi vse do vhodnih vrat na dvorišče. Tu se je prijela za ograjo, naredila nekaj počepov in nas odslovila: »Zdej videste, kaj delam. In ne pozabit: pozdravite mi Padričarje!«